O pomenu poslušanja

Nekdo se oglasi in me prosi za pogovor. Vljudno vprašam, kaj pričakuje od mene. Odgovori: da me poslušate. Samo to. Nič drugega. A včasih je to več kot dovolj; v bistvu je pravzaprav revolucionarno, kot bom pokazal v nadaljevanju. Ljudje se namreč čisto premalo pogovarjajo in poslušajo. Raziskave potrjujejo zapisano. Potem Mandy Kotzman in Anne Kotzman spišeta priročnik z naslovom Listen to Me, Listen to You (Australian Council for Educational Research, 2008). To ni knjiga, ki jo prebereš, temveč je priročnik, ki ga uporabljaš. Zlasti vedno znova. Pogosto, velikokrat. Zakaj?

Mandy Kotzman in Anne Kotzman (str. 4): V teh časih se zelo poudarja »učinkovitost« – doseganje maksimalnih rezultatov z minimalnim vložkom (običajno merjen v času in denarju ali obojem). Na takem ozadju se poraja skušnjava, da bi se premaknili k hitrejšemu, bolj »predavateljskemu« slogu predstavitve, pri čemer »strokovni« voditelj poskrbi za ustne in pisne povzetke ključnih informacij, ki jih potem učenci »vsrkajo«. Medtem ko se zdi, da so, teoretično, komunikacijske veščine nekaj preprostega, in udeleženci morda verjamejo, da celo vedo vse, še preden začnejo z vadbo, je po naših izkušnjah potrebno veliko ponovitev, vaje in refleksije, da bi dosegli razumno raven obvladovanja.
 
Resnično, vsak človek zna komunicirati, kajne? In danes vsi nenehno komunicirajo. Niti slučajno.
 
Večina izkušenih vaditeljev osebnega razvoja ve, da so do svojega znanja pravični le, če ga delijo izkustveno. Pravo učenje se zgodi, ko ljudje nove informacije povežejo z obstoječim znanjem in vadijo nove veščine dovolj dolgo, da postanejo sestavni del njihovega repertoarja. Pri predavanjih se to večinoma zgodi po usposabljanju in le, če ima učenec čas, energijo, motivacijo in priložnost za nadaljnje delo, zaradi česar se to tudi zares zgodi (prav tam).
 
Predavanja so zato za večino ljudi zelo neučinkovit način dela, od katerega ni dosti koristi. Učni proces ne vključuje le poslušanja in sodelovanja, temveč tudi osmišljanje izkušenj s povezovanjem novega znanja z obstoječim znanje – to zahteva čas in miselni prostor.
 
A ljudje dandanes nimajo veliko časa. Imajo ga sicer dosti, vsakdo ga ima popolnoma enako, vendar morajo biti učinkoviti, to pa paradoksno pomeni, da časa ravno nimajo, ker morajo vanj stlačiti čim več dejavnosti, sicer niso dovolj produktivni in niso dovolj učinkoviti. Ves čas hitijo in izgubljajo čas, zato pravilno ugotavljajo, da ga imajo vedno premalo in da prehitro teče.
 
Učenje novega je zato radikalno že samo po sebi. Človek, ki se zares uči, si namreč vzame veliko časa – za učenje. To je sicer učinkovito, a ne na način, ki je obče veljaven, kajti učinkovito učenje je tâko  zaradi usvajanja novega znanja, zaradi katerega učenec najprej spozna, kako problematična je obča zahteva po učinkovitosti.
 
Resnično, učenje vodi k počasnemu načinu življenja, ne k hitremu in dinamičnemu, to pa je življenje, v katerem je predvsem na voljo veliko časa za – poslušanje drugega človeka. In človek ima nenadoma ves čas občutek, kako veliko časa ima na voljo. Ker ga zares ima.