O polnosti in praznosti življenja

Življenje posameznika je lahko bolj ali manj polno, lahko pa je tudi bolj ali manj prazno, polnost in/ali praznost življenja pa nista v nobeni resni povezavi s kapitalističnim kopičenjem dobrin in sploh vsega. Povezave so čisto drugje: v doživljanju smisla. Povabili so me, da bi imel naslednje leto predavanje o pozitivni psihologiji. Ne iz pozitivne psihologije, ampak o njej. In sem privolil. Nadvse zanimivo je, da nameravam naslednje leto sicer predavati o nekaterih temah s področja nevrosociologije, znanosti, ki jo poznajo le redki. Predavanje o pozitivni psihologiji v današnjem času bo neposredno povezano s temi predavanji, na tem kraju pa napovedujem oboje. In na kratko spregovorim o omenjeni navezi.

Seligman je v nekem govoru že pred leti dejal, da danes stanje [pozitivne] psihologije v svetu ni dovolj dobro. Da bo morda dovolj dobro šele v prihodnosti. Zakaj je to rekel?
 
To je izrekel, ker so ljudje, vključno s psihologi, še vedno precej obremenjeni s posebno vrsto psihologije, kar pomeni, da so prepričani, da se psihologija vrti okoli idej o normalni duševnosti in nenormalni ali patološki duševnosti ljudi. Vtis je zares tak, kot da ljudje nenehno skušajo ugotoviti, kdo je čudak, kdo je še normalen in kdo ni.
 
Seligman ima prav. Strinjam se z njim, da je tako razumevanje psihologije zelo problematično, zlasti pa je neproduktivno. Nenehno ugotavljanje, kaj je s kom narobe, seveda pomeni, da take ljudi nenehno pošiljajo k nam, da bi jih nekako ozdravili, popravili, naredili manj čudne in manj nenormalne; podobno gre bolan človek k zdravniku, šofer pa pelje pokvarjen avto k mehaniku. Zlasti v šolah je takega razmišljanja, kolikor hočete. Učence se nenehno pošilja k psihologu – kot v nekakšno kazensko kolonijo –, da nekaj naredi z njimi, da ne bodo več problematični, da bodo imeli učitelji mir pred njimi, da bodo taki, kakršni morajo biti.
 
Psihologijo pa je mogoče razumeti tudi na povsem drugačen način. Znotraj družbenega polja, saj ne obstaja v praznem prostoru, ima lahko izjemno pomembno vlogo. In, tako kot Seligman, upam, da jo bo tudi imela.
 
Ljudje smo namreč predvsem bitja pomena, smisla, možnosti in zmožnosti za novo. Kar pomeni, da ni vgravirano v skalo, kaj je normalno in kaj ni. Mogoče je ustvarjati nove pogoje za skupno življenje, ki omogočajo več zadovoljstva, sreče in notranje izpolnitve. Včasih se tako izkaže, da so domnevni čudaki še najbolj srečni ljudje, da je to, kar imajo ljudje spontano za nenormalno, nova normalnost, ki bo nekoč v prihodnosti obče sprejeta kot nekaj dobrega in koristnega.
 
S pomočjo pozitivne psihologije spoznavamo dejavnike, ki omogočajo občutke sreče in zadovoljstva, ne da bi morali izreči eno samo besedo o normalnem in patološkem. Mislim na potrjevanje, afirmacijo tega, kar imenuje Nietzsche volja do moči, ki ni nikakršna volja do oblasti.
 
Že vse odraslo življenje sprejemam ljudi, ki so tako ali drugače nesrečni. Sprašujem jih, kaj sami mislijo, da bi jih naredilo srečne. In mi odgovarjajo.
 
Srečne jih ne bi naredilo kopičenje denarja in premoženja in kapitala in dobrin in mrtvih stvari in pametnih naprav in globalnih medmrežnih povezav. Srečne bi jih naredili dobri odnosi z drugimi ljudmi, s katerimi bi se lahko veliko pogovarjali – tudi o takih medsebojnih odnosih. O tem torej, kar imajo med seboj in bi še lahko imeli, o tem, kar sproža veliko pomena in veliko smisla.
 
Ali kot bi nemara dodal Emmanuel Lévinas: moralni jaz je jaz, ki izprazni samega sebe, ki se odreka sebi v odgovornosti do drugega in kot odgovornost do njega – tudi do ultimativnega samožrtvovanja za blagostanje drugega. Skrb za drugega je skrb zase. Nič ni pomembnejše od tega.
 
Pozitivna psihologija je zato neposredno navezana na etičnost kot odgovornost do drugega [človeškega bitja] v neskončnem polju Drugega. In nevrosociologija?
 
Naj najprej poudarim, da se s Seligmanom strinjam tudi v tem, da pozitivna psihologija ni srečologija, da ne pomeni vrste trikov, kako živeti prijetno hollywoodsko življenje, polno zadovoljstva, sreče, pozitivnih misli, pozitivnega komuniciranja in pozitivnih čustev. Pozitivna psihologija je vse kaj drugega.
 
Čisto na kratko: v jedru je zavezana razumevanju človeških zmožnosti, da ustvarjajo v polju Drugega in odkrivajo smisel in pomen lastnih eksistenc v odgovornosti do drugih ljudi in do Drugega, do tega, kar jih absolutno presega.
 
Nevrosociologija pa je najprej o socialni ali, bolje, družbeni naravi možganov. Možgani enega človeka zato ne delujejo v osami, ločeni od možganov drugih ljudi. Evolucija jih je izdelala za simbolno, socialno in družbeno življenje ljudi.
 
Sedaj pa k jedru. Nesporno je dokazano, da so ljudje, ki naredijo kaj za dobro drugih ljudi, še dolgo srečni in zadovoljni, da so to naredili. Njihova dejanja jih dobesedno osrečujejo. Ni treba posebej poudariti, da osrečujejo tudi ljudi, za katere so njihova dejanja.
 
Pozitivna psihologija in nevrosociologija imata prav gotovo skupno etičnost, ki vedno znova najde dokaze za pomen svojega obstoja in smisla v dejanjih ljudi, ki omogočajo najvišje in trajne občutke smisla in pomena človeških eksistenc v družbenem polju.
 
Vse to pa je čisto nekaj drugega kot morje zabave, prijetnih občutkov, egoistične skrbi zase, tekanje za sanjami in kopičenje, da vse raste.