O nevidnem delu in drugem

Verjetno je res, da morajo politiki pred javnostjo ostro napadati drug drugega, se kritizirati in si nenehno oporekati. Naslavljajo se namreč tudi na svoje volivce, na svoj tabor, na svoj klan, na njegove pripadnike in pripadnice, ki od njih pričakujejo, da zastopajo stališča, kot se reče, da jasno branijo svoj klan pred drugim klanom. Skoraj nemogoče je zato pričakovati, da se bodo politiki razumno pogovarjali, se poslušali, se navezovali drug na drugega in se celo strinjali o čem, če se pač zares strinjajo. Ne, politik se ne bo strinjal z nasprotnikom, tudi če se zasebno, globoko v sebi strinja, ker mora navzven zastopati svoje barve v strahu, da bo sicer izgubil podporo volivcev, s tem pa tudi privilegije, denar, premoženje, moč, oblast, vpliv.

Toda navadni ljudje, če ne navijajo za svoj klan, jih imajo vendarle dovolj. Dovolj imajo nenehnega zmerjanja, ciničnih pripomb, medsebojnega obtoževanja, kritiziranja in polivanja z gnojnico. Preprosto imajo dovolj. Morda jim to ne pomaga dosti, toda tako je. Ljudje si vendarle želijo nečesa drugega. Vseeno jim je, kaj morajo politiki zagovarjati, kako tribalistično se morajo obnašati, katere pravljice morajo pripovedovati, komu se morajo nasmihati in komu se nikakor ne smejo, komu mahati in komu žugati, s kom se strinjati in s kom ne. Ko je dovolj, je enostavno dovolj.
 
Ljudje bi radi slišali resnične zgodbe. Na primer o hujšanju in o tem, kako zelo težko je shujšati. O medsebojnih odnosih, o prijateljstvu in ljubezni. O družinskem življenju, o tem, kako zahtevno je biti mati ali oče, kako odgovorno je vzgajati otroke, pri čemer je vzgojitelj lahko že vnaprej prepričan, da bo naredil kup neumnosti in potegnil veliko zgrešenih potez. O tem, kako zahtevno je biti otrok, najstnik. O sanjah, o obremenjenosti z uspehom, o bremenih vsakdanjega življenja, če nimaš za položnice ali celo za hrano ne. O ločevanju od ljubljene osebe, ko odnos preprosto ni več mogoč, ker je zastrupljen, ker je v njem preveč jeze, pasivne napadalnosti, bolečine in trpljenja. O tem, kako malo je sogovorcev, kako malo je dobrih pogovorov, ker je veliko čveka in komuniciranja in izmenjevanja mnenj, ki v resnici že dolgo nikogar ne zanimajo. O pritiskih, da je treba uspeti, o strahu in bojazni, da človek ne bi uspel. O bolečini razlike, različnosti in drugačnosti. O hendikepu in o nevidnem delu, ki ga mora hendikepirani človek vedno znova opraviti, da ga sploh kdo sliši ali vidi, da se ozre nanj brez pomilovanja ali sarkazma, usmiljenja ali patosa. O odsotnih očetih in omnipotentnih, povsod navzočih materah. O toksičnih, strupenih ljudeh in strupenih odnosih. O tem, kako kljub razlikam ostati skupaj in graditi dobre, kakovostne medsebojne odnose. O razočaranjih in izgubljenim upanju. O žalosti in depresiji. O izgubi smisla. O hierarhičnih odnosih in oblastnih šefih. O nerazumevanju. O sreči in nesreči. O tem, da nismo srečni, se pa delamo, da smo. O resničnem življenju, ki ga živimo, čeprav niti ne vemo, kaj to je. O tem, da življenje včasih sploh ni življenje, da se samo pretvarjamo, da je, ker nas je strah priznati, da ni. O tem, da želimo svoj vek polno živeti, ne zgolj preživeti. O ignoranci in brezbrižnosti. O tem, kako je lahko človek ignorantski tudi do samega sebe. O tem, da se zanemarja, ker skuša ustreči željam drugih ljudi. O anksioznosti, ki noče izginiti. O občutkih osamljenosti in samotnosti. O občutkih izgubljenosti in neorientiranosti. O resničnih čustvih in občutkih. O tem, da teče življenje pogosto v čisto drugo smer, kot bi si želeli. O dolgočasni službi in utrujajočem delu, ki nima nobenega smisla. O očetovem alkoholizmu. O tem, da večno manjka, da ga ni tam, kjer bi moral biti. O breznu, ki ga skušamo zapolniti, s hrano, z alkoholom, s substancami, s seksom …, pa je vedno enako prazno. O tem, kako najti notranji mir, kako ga doseči, se dokončno osvoboditi.