O mladih s posebnimi potrebami – drugače

Pravijo, da ni res, da korporacijam še vedno več pomeni denar kakor ljudje, ki v njih ustvarjajo vrednost. Ne verjamem jim niti malo in imam na voljo številne argumente, zakaj imam prav, ko jim ne verjamem. Gledanje serije Squid Game, trenutno najbolj gledane serije na svetu, kar ni nepomembno, je zgolj kaplja v morju argumentov, da smo prebivalci tega sveta v glavnem le množica osebkov brez dostopa do kapitala, v svetu v času konca, v katerem milijarderji bolj kot kadarkoli prej delajo, kar hočejo, in prirejajo žure, kot bi hoteli pospremiti propadanje civilizacije v orjaški orgiji. In če smo ljudje zares edina inteligentna bitja v naši galaksiji, velja vnovič temeljito premisliti, kako razumemo inteligenco in kako je mogoče, da uničuje samo sebe.

Počasi se pripravljam na letošnjo konferenco, ki jo organiziramo, tako kot vsako leto, ob koncu leta, natančneje 3. decembra. Letos bom spregovoril o generaciji Z, o mladih s posebnimi potrebami – nekoliko drugače. V resnici obstaja nova vrsta posebnih potreb, ki pa jih nimajo le mladi s posebnimi potrebami, saj jih imajo vsi ljudje, zlasti pa generacija Z. Na kaj mislim?
 
Mislim na nekaj mehanizmov, zaradi katerih so mladi ljudje vse bolj poškodovani, čeprav naj bi bili prav zaradi njih vse bolj osebnostno zreli, duhovno razviti in čustveno močni.
 
Prvi tak mehanizem je vzgajanje mladih, za to skrbijo najprej starši, potem pa tudi vzgojitelji in učitelji. Mladi danes nenehno poslušajo, kako specialni, posebni in izvrstni so. V resnici niso, večina je, tako kot vedno, zgolj povprečna, kar je sicer čisto v redu, le sporočajo jim, da so nekaj posebnega. Zakaj to delajo?
 
Druga vrsta sporočil ponazarja delovanje drugega mehanizma. Sem sodijo sporočila, da lahko otrok doseže vse, kar si zastavi, kar želi, kar hoče. Čisto vse? Seveda ne, le reče se tako. Pozabljajo pa, da imajo sporočila empirične in zelo otipljive učinke, med katere sodi na primer tesnoba. Kako se počuti otrok, ko mu nenehno sporočajo, da lahko doseže vse, kar hoče? In kaj sploh hoče, kaj naj bi hotel?
 
Potem psihologi, ne brez presenečenja, ugotavljamo, da se samospoštovanje tako vzgojenih otrok nikakor ne premakne navzgor, tudi slabo razumljena samopodoba (self image) ne. Pravzaprav se oboje premika navzdol. Kako je to mogoče, če so otroci tako zelo hvaljeni, spodbujani in posebni?
 
Tretji mehanizem je tisti, ki podpira človekovo identiteto. Omogoča odgovor na vprašanje, kdo sem (v resnici). Današnji mladi ljudje pa razvijajo tudi identitete, o katerih se nam starcem ni moglo niti sanjati, ko smo bili njihovih let – facebook identiteta.
 
To so imaginarne identitete, ki rastejo in se oblikujejo znotraj hladnih matematiziranih simuliranih okolij. Prijatelji v njih niso prijatelji, le reče se, da so. Drug drugemu nenehno pošiljajo všečke in vsi so zasvojeni z njimi, to pa še ne pomeni, da ima kdo koga zares rad. Niso le odvisni od njih, temveč so zasvojeni, to pa je patologija. Ni čudno, da se potem v empiriji dogaja tole. Prijatelji sedejo za isto mizo, potegnejo ven naprave in se gredo socialne stike v simuliranem okolju, medtem ko so v empiriji le njihova telesa. Posledice so strašne.
 
Ne pomenijo le upadanja samospoštovanja in samopodobe, temveč pomenijo tudi porast tesnobe, nezadovoljstva, depresije in občutka izpraznjenosti, poskusov samomora in samomorov. Kot da tega, kar imenujemo resnični jaz, sploh ne bi bilo. Seveda, saj facebook jaz ne more nikoli delovati kot realni, resnični jaz. Če prevladuje, je človek prazen kot sod.
 
Tak jaz ne more delovati, ker ne pozna in ne prenese dolgih procesov izgrajevanja sebe in medsebojnih odnosov, ki krepijo identitete in sebe. Facebook jaz je namreč na steroidih, vse hoče takoj in vse dobi takoj. Hoče nenehno dozo dopamina, ves čas bi bil rad privzdignjen, vendar ni in ne more biti, tako kot ne more biti džanki.
 
Ljubezen. A ta je na dolge proge. Pomeni potrpežljivost, pomeni skupno reševanje problemov, premagovanje preprek, stisk. Ljubezen vztraja, zato človek ne zapusti drugega človeka po osmih mesecih, ker je v virtualnem okolju našel novo osebo, ki ima boljši seštevek točk, s katerimi je mogoče obtežiti kako lastnost, sposobnost ali značilnost.
 
Ljubezen terja čas, veliko časa. Hoče ga imeti na voljo in hoče vztrajati, da se okrepi. Ljubljeni človek je potem kakor hrast, ki ga niti najhujši vetrovi ne zrušijo. Kdor je ljubljen, to pa je čisto nekaj drugega kot imeti milijon všečkov, ima vse in je odporen celo proti smrti. V ljubezni najde globoko, resnično zadovoljstvo, ki je svetlobna leta onkraj všečnosti in večnega ponavljanja, kako poseben je kdo.
 
Trenutno, kratkoročno zadovoljstvo ni nič v primerjavi s tem, kar uspeta zgraditi dva človeka, ki se ljubita, skozi leta in desetletja.