O kimanju in siceršnji bedi ljudi

Takole mi je pisal nekdo, ki se ga skušajo šefi te dni znebiti, ker jim ne kima ves čas. Saj sicer jim kima, ko je to smiselno in pametno, ves čas in vsakič znova pa jim zagotovo ne. Če mu kimaš, ga poveličuješ, se mu klanjaš in ga hvališ tudi, ko strelja kozle in prodaja bučke, bo mislil o tebi, da si skoraj tako dober kot on sam. Kako je torej s kimanjem tem, ki si tega ne zaslužijo, obenem pa verjamejo, da bi jim drugi morali prikimavati? Zakaj ljudje tako pogosto spontano mislijo, da bi jim morali drugi ljudje vedno znova pritrjevati in se strinjati z njimi celo takrat, ko trosijo okoli sebe neumnosti?

Pritrjevanje je tesno povezano s potrjevanjem (identitete). Ljudje nimajo naravno določene identitete, zato jo morajo nenehno preverjati in potrjevati. To pa je šele uvod.
 
Ljudje so sicer navajeni kimati. Zelo so navajeni. Že od malega se navajajo. Starše je namreč treba ubogati, jim nenehno dopovedujejo. In ubogajo, kaj pa naj drugega. Ko ubogajo, se podrejajo. Kasneje v življenju ni dosti drugače. Ljudje, ki so na hierarhijah zgoraj, okoli sebe ne trpijo ljudi, v očeh katerih niso bog in batina ter prečastiti ta ali prečastiti oni. Povsod so hierarhije in vsepovsod je polno ljudi, ki morajo ubogati, se priklanjati, klečeplaziti in kimati, kar pomeni, da se strinjajo z nekom tudi takrat, ko so zgolj cinični.
 
Niso pa dodali: ubogati, ko je to smiselno, zrelo in razumno. Tega niso dodali z razlogom, saj okoli sebe ne trpijo zrelih, razumnih in samozavestnih ljudi z visokim samospoštovanjem. Kdor kima in uboga, zato kima in uboga nediskriminatorno, kar pomeni vselej in povsod. Zdi se namreč, da je dobro one, ki so zgoraj, vselej ubogati in jim nenehno kimati. A zakaj bi bilo to dobro?
 
Človek, ki se vede zrelo in razumno, namreč ne uboga. Ni potrebe, da bi ubogal. Namesto tega ugotovi, kaj je dobro storiti, kaj bi bilo pametno, razumno in zrelo, nato pa to tudi naredi. Nima nobene potrebe, da bi koga ubogal.
 
Uboga namreč sam razum, ne tega ali onega človeka. Od Sokrata do Descartesa in Kanta je postalo jasno, da je daleč najbolje ubogati sam razum, kajti če človek uboga drugega človeka, ta pa sočasno ne uboga razuma, je kasneje zagotovo štala, ker je svet tako narejen, pa naj si ta, ki je zgoraj, misli, kar hoče.
 
Enako je s kimanjem. Zakaj bi razumen človek kimal nekomu, ki strelja kozle, govori neumnosti in se obnaša nedoletno? Ni logike, da bi mu kimal, obenem pa ni dobrega razloga, da bi bil človek nedoleten.
 
Pa vendar ljudje pogosto kimajo in se priklanjajo tem, ki so zgoraj, celo tedaj, ko očitno brcajo v temo in nimajo pojma, kaj počnejo. Zakaj to delajo? Če računajo na koristi od svojega vedenja, je to račun brez krčmarja, kajti tako kimanje in priklanjanje je neetično, zato ne vodi daleč. Če ne računajo na koristi, je še slabše. Na kaj torej računajo?
 
Resnično, kam vodi nedoletnost enih in nedoletnost drugih?
 
Odgovor na vprašanje je že pred dobrim stoletjem ponudil tudi Oscar Wilde v delu The Soul of Man Under Socialism. Take so njegove besede.
 
Večina ljudi je potopljena v grozljivo revščino, umazanijo, lakoto. Vse to neizogibno močno vpliva nanje. Človekova čustva se hitreje razburkajo kakor njegova inteligenca; in, kot se poudaril pred kratkim v članku o funkciji kritike, mnogo laže je gojiti simpatije do trpečih ljudi kakor simpatije do misli. Ljudje se, skladno s tem spoznanjem, z občudovanja vredno, čeprav napačno usmerjeno namero, zelo resno in zelo sentimentalno lotevajo zdravljenja zla, ki ga vidijo okoli sebe. Njihovo zdravilo pa ne pozdravi bolezni: le podaljša jo. Resnično, njihovo zdravljenje je del same bolezni.