O junaku in manj pomembnih vrednotah

Trenutno dogajanje v Sloveniji, dramatiziranje razkola med nasprotujočima si stranema, figurativno so na eni strani ljudje, obremenjeni z Marxom in Leninom, pa s Titom, tem množičnim morilcem, na drugi pa domoljubi, ljudje, ki hodijo redno v cerkev, se obračajo na desno in jim avtoritarni voditelji, kakršen je Orbán, niso odvratni, izrisuje zelo jasne koordinate bližnje prihodnosti, ko bo vse jasneje, kdo dejansko zna in hoče misliti boljšo prihodnost za vse državljane in državljanke ter kdo blefira, prodaja meglo in govoriči v tri krasne. Seveda je to zelo groba delitev, a za silo je kar v redu, in je uporabna. Zlasti v luči tega, kar želim zapisati danes. Spregovoriti želim o vrednotah, ki so za slehernika zelo pomembne, a je o njih tako malo natančnih javnih razprav, da peče glava. Mislim na tri vrednote: blagostanje ljudi, svoboda, pravičnost. Naj se najprej navežem na skorajšnji zapis obrambnega ministra o delovanju protestnikov, ki se te dni pogosto vozijo s kolesi.

Obrambni minister kajpak ni junak. Od njega na žalost zaradi preteklih izkušenj ne pričakujemo, da bo prisluhnil protestnikom. Je namreč državni uradnik, ki mora skrbeti za delovanje države. A natanko tu je težava. Država dobro deluje le, če obstaja opozicija, če obstajajo ljudje, ki opazujejo njeno delovanje od strani, pod drugačnim zornim kotom in imajo pred seboj naštete vrednote. Opoziciji je zato treba prisluhniti že po definiciji, ker preprosto vidi delovanje države drugače, ker je razlika med enim in drugim pogledom ključna za zares dobro delovanje ne le države, temveč vsakega posameznika, vsakega občestva, vsake institucije in sploh vsega.
 
Če se protestniki motijo, jih ne upoštevamo, če imajo dobre ideje, jih sprejmemo, saj so dobre za vse. To je razumno. Ni pa razumno vnaprej reči, da so protesti neracionalni, brez temeljev, Dimitrij Rupel včeraj, ali nepotrebni.
 
V resnici so zelo potrebni. In dobro je, če so zelo artikulirani.
 
Klasične pripovedi o junakih so za razumevanje zapisanega zelo poučne, čeprav je prvi vtis, da so zgolj pripovedi, nepomembne zgodbe iz preteklosti. Vendar ni čisto tako. Kdo je namreč junak?
 
Junak se ne rodi, človek ni junak že kar ob rojstvu. Ne, junak je človek, ki se nauči biti junak, ki torej v določenem trenutku nekaj spozna, ko se v njegovem življenju nekaj radikalno spremeni. Kaj se spremeni?
 
Klasični junak je človek, ki se znebi iluzij o realnosti, o svetu, iluzij, ki jih sicer deli z drugimi ljudmi. Junak je zato sprva slehernik, ki živi podobno, kot živijo njegovi sotrpini. Ko se znebi iluzij o realnosti, spozna. Ve nekaj, česar pred tem ni vedel.
 
Ali kot zapiše Jacques Rancière v zadnji knjigi z naslovom Les bords de la fiction, junak je človek, ki s svojim delovanjem pokaže novo pot, nov način vedenja in delovanja. Junak je zato človek, ki se odpravi na zahtevno, težavno pot, na kateri rešuje probleme, se spopada z izzivi, ki so pomembni za vse ljudi, ne le zanj.
 
Ključni problem, s katerim se spopade junak, je namreč problem pojavnosti, realnosti in njenega pojavljanja v spontani zavesti ljudi. Spopada se tako, da skuša zavrniti pojavnost. Ne kot preprosto iluzijo, temveč kot način spontanega zaznavanja in razumevanja realnosti, ki je le eden izmed načinov zaznavanja in razumevanja.
 
Ker je junak sprva čisto navaden človek, je naloga, ki je pred njim, izjemno zahtevna, kajti onkraj pojavnosti je resnica pojavnosti, je resnica realnosti kot pojavnosti, zavezana pravičnosti, svobodi in blagostanju vseh ljudi. Junaško delovanje je zato naporno in boleče, kajti junak se mora odreči spontanemu zaznavanju in razumevanju realnosti, obenem pa mora opraviti še s svojimi prepričanji, s tem, v kar verjame, kar vzdržuje njegovo vsakdanje delovanje.
 
S tako držo pa se izključi iz realnosti, izstopi iz nje, zato tvega, da ga sotrpini zavrnejo. Nikakor ne more biti vnaprej prepričan, da bo res junak, da ga bodo sprejeli kot junaka, ga nosili na rokah in hvalili.
 
Junak je torej človek, ki sebi in drugim ljudem pokaže, da je možen ne le drugačen pogled na realnost, temveč je možna tudi drugačna realnost – v svobodi, pravičnosti in blagostanju. S svojim delovanjem preseka običajni tok stvari, blokira mehanizem, ki omogoča, da je dan enak ali podoben dnevu, ne dovoli, da bi ljudje živeli, kot so navajeni. Ljudem skuša pokazati, da je njihova vsakdanja realnost množica učinkov, ki imajo vzroke, da torej ni preprosta danost, kot da je padla z neba, ready made.
 
A zakaj bi junak storil vse to, kakšni so njegovi motivi?
 
Junak si ne reče zvečer, da bo naslednji dan postal junak in se postavil pred ljudi. Ne, junaku se nekaj zgodi, da postane junak. V resnici je povsem pasiven. Kaj se mu zgodi?
 
Zgodi se mu dvoje.
 
Trči na dva principa človeških življenj, pogosto čisto po naključju. Prvi se imenuje princip egalitarnosti. Junak najprej začuti, da je egalitarnost univerzalno načelo življenja, da so torej vsi ljudje v nekem smislu enaki. Drugo načelo se imenuje intelektualna emancipacija. To načelo ne pomeni, da so vsi ljudje enako inteligentni, saj očitno niso, pomeni pa, da so zmožni za razmišljanje o svetu in svojem položaju v njem.
 
Junak tako zastopa načeli, zaradi katerih se obnaša do vseh ljudi kot enakih in inteligentnih. Obenem je razlika med vsakdanjim življenjem in življenjem, kakršno bi lahko bilo. Z vztrajanjem v taki razliki priznava vsakega človeka, zato v hierarhično urejenih družbah ni nujno, da ima status junaka pri vseh ljudeh.
 
Noben človek ne more spontano poznati resnice o sebi in svojem življenju. Junak je človek, ki jo spoznava; ne pravimo, da jo pozna, jo pa spoznava. Prav zato je nevaren drugim, ki je najverjetneje ne želijo spoznati. Zakaj je ne želijo spoznati? Ker bodisi verjamejo, da jo že poznajo, bodisi ne želijo zamenjati ugodja, v katerem živijo, z napornim raziskovanjem resnice – prav tega ugodja.