O hvaležnosti in sreči

Zora mi takoj zjutraj podari čokolado, Danaja pripravi vegansko sladico. Sedemo za mizo, Danaja me povpraša po občutkih. Prisede še Minea in začnemo se pogovarjati. Orišem nekaj svojih občutenj, poudarim pomen hvaležnosti, ki jo čutim. Minea doda, da je evoluciji vseeno za našo srečo in da se ljudje zlahka navadimo na stvari, predmete, denar, novosti, ki ne prinašajo sreče, kvečjemu kratkotrajno zadovoljstvo. Ne navadimo pa se na najpomembnejšo zadevo naših življenj, ugotovimo skupaj, to so odnosi. Lahko so prazni in strupeni, toda lahko so tudi izpolnjujoči. Pot skozi življenje je namreč nenavadna. Obenem je cilj in srečni smo, če gremo lahko po njej skupaj z drugim človekom. Na pot se nikoli ne moremo navaditi, ne more nam postati dolgčas. Življenje lahko naredimo dolgočasno, toda samo po sebi ni tako. Je pustolovščina, polna nepredvidljivih dogodkov in srečanj, o katerih se lahko pogovarjamo še in še. Srečen je, komur uspe, da življenja ne spremeni v množico rutin in se ne poganja za novostmi, da bi ga izpolnile. Hvaležen sem vsem, ki ste se danes odzvali, ko vam je algoritem sporočil, da imam rojstni dan.  

Skupaj si ogledamo prečudoviti film z naslovom Good Luck to You, Leo Grande (Sophie Hyde, 2022). To je nežna pripoved o človeški bližini, sprejemanju drugega, medsebojnem razumevanju, pa tudi pripoved o bolečinah, fantazijah in potrebi po spreminjanju dolgoletnih rutin, ki nas počasi delajo tope, neobčutljive, dolgočasne in nezanimive.  
 
Prav imajo ljudje, ki trdijo, da smo zardi vsakdanjih rutin in navad, ki jih imamo radi in nam veliko pomenijo, lahko tudi manj prožni, bolj ozki v razmišljanju in manj ustvarjalni. Znanstvene raziskave to potrjujejo. Ljudje, ki so prožnejši v razmišljanju, široki in razgledani, ustvarjalni in so redko na avtopilotu, so bolj zadovoljni s seboj in s svojim življenjem. Vztrajanje pri rutinah in navadah, ki sicer zagotavljajo nekatere užitke in določeno mero zadovoljstva, ima lahko problem v obliki manjšega obvladovanja svojih čustev. Psihološke raziskave prav tako dokazujejo, da ni dobro, če se obnašamo, kot da nas ni oblikovala evolucija, kot da naš genom ne igra čisto nobene vloge pri tem, kako mislimo, kako čustvujemo in kako se obnašamo, če se torej vedemo, kot da je vse, kar počnemo, zgolj stvar naših izbir, naše volje in psihične instance, ki jo imenujemo jaz ali ego. Podedovane lastnosti in zmožnosti še vedno imamo, čeprav jih zanikamo ali zanje niti ne vemo. To ne pomeni, da ne moremo vplivati na razmišljanje, čustvovanje in vedenje, vendar tega zagotovo ne moremo narediti tako, da sledimo popularnim priročnikom ali nasvetom drugih, ki jih preberemo na kakem forumu; zadeva je preveč kompleksna, da bi vse skupaj delovalo na tako preprost in lahek način. Lahko se učimo, za učenje smo evolucijsko zelo dobro opremljeni, lahko se spreminjamo, lahko celo zamenjamo okolje in lahko pridobivamo nove izkušnje, iz katerih se zopet učimo.
 
Kognitivna prožnost je zelo pomembna praksa, za katero so zmožni naši možgani, zato lahko hitro prehajamo med idejami in koncepti, se torej ne držimo svojih mnenj kot pijanec plota in usvojenih navad v razmišljanju, lahko se naučimo racionalno in kritično misliti, lahko postanemo ustvarjalnejši, lahko razvijamo čustveno in socialno inteligentnost, vendar ne čez noč in ne tako, da sledimo vplivnežem, ki nam ponujajo nasvete, kako se vsega tega naučiti.
 
Spreminjanje življenjskih okoliščin kajpak ni enostavno, ni preprosto in ni lahko. Biti odprt do drugih kultur, drugačne glasbe, kot je ta, ki jo poslušamo vedno znova že leta, drugačnih filmov, drugačnih ljudi je zahtevno delo. Prav je tako, saj nas osrečuje.

Hvaležen in srečen sem zaradi ljudi, ki so z menoj na poti, ki se ji reče življenje.