DNEVNIK MARKSISTIČNEGA PSIHOLOGA
  • Blog

O egu in njegovi (ne)pomembnosti

2/9/2020

0 Comments

 
Število mrtvih zaradi koronavirusa se je povzpelo na 813 (podatek velja za 9. februar 2020); okuženih je okoli 38.000 ljudi. V enem dnevu naštejejo tudi več kot tri tisoč na novo okuženih. Virus je trenutno neustavljiv. Neustavljiv pa je tudi ameriški predsednik Donald Trump. Podobno so neustavljivi nekateri drugi oblastniki. Na primer brazilski predsednik Jair Bolsonaro. Trump je njegov junak in tega ne skriva. Le zakaj bi? Toda ego, ki se razkazuje in šopiri pred drugimi, svojimi sotrpini, je zgolj simptom, ki ga velja hladno analizirati, kot je že pred časom predlagal Sigmund Freud, za njim pa še Jacques Lacan, ki je v svojem XIX. seminarju zapisal tole: dol mi visi, če me ljudje občudujejo; želim si le, da bi me spoštovali. Morda bi bilo še bolje reči: … da bi me obravnavali na ustrezen način. Ego namreč ljubi iluzije, ki so kajpak daleč onkraj spoštovanja in ustreznega obravnavanja.   
Oblast je za izpostavljena oblastna moža nekaj povsem preprostega in vsakdanjega. Brez nje ni ničesar, sta prepričana, zato sta že pred časom storila vse, da ustvarjata pogoje za lastno vladanje in se skušata ohranjati na oblasti. Preprosto kot pasulj. In v glavah slehernikov se tudi dogaja nekaj zelo preprostega.
 
Trump je za ego junak, ki zastopa tri preproste razsežnosti življenja: rastoče gospodarstvo, napredek, varnost ljudi. In če imaš lahko kot ego pri roki še pištolo, s katero se braniš pred nepridipravi, je vse v najlepšem redu, saj ne potrebuješ ničesar drugega.
 
Če hoče brazilski predsednik lizati podplate ameriškemu, je njegovo početje hvalevredno. Ljudje se namreč od nekdaj prilizujejo močnim in vplivnim in v bodoče ne bo nič drugače. Močni ljudje pa niso le močni kot posamezniki, saj poskrbijo za mreže ljudi, ki jim asistirajo, kjerkoli že so.
 
Nobenega dvoma zato ni, da imajo močni ljudje tudi močan ego, kot se reče. Imajo velik ego. Je v tem kak problem? Nikakor ne, kajti vsak ego želi biti močan, to je v njegovi naravi.
 
Ego išče potrditve lastnega obstoja, lastne velikosti, moči in lastnega pomena. Ne obstaja ego, ki tega ne bi počel, saj sicer sploh ne more obstajati. Obenem je prepričan, da obstaja pristni ego, avtentični ego, naravni ego, ki ga je mogoče odkriti, potem pa ohranjati pri življenju. Nekaterim tako uspe, da postanejo veliki, zelo veliki in močni. A še vedno potrebujejo te, ki jih podpirajo, jim služijo, jih poveličujejo, kajti velik ego nikoli nima dovolj, nikoli ni dovolj velik. Ne obstaja zgornja meja, ki bi določala, kako velik je lahko ego.

Velikost je pomembna za te, ki ustvarjajo iluzijo, da so veliki, in za one, ki takim iluzijam verjamejo. A v času, v katerem živimo, pa je velikost manj pomembna, kajti ego težko razume razliko med lastnimi mnenji in objektivnimi dejstvi, med razlagami kot dobrimi odgovori na vprašanja, in mnenji, ki pač niso razlage.
 
Ego skupaj z naraščajočo velikostjo vse manj verjame v izobraževanje, v raziskovanje sveta, v zastavljanje dobrih, produktivnih vprašanj, vse manj verjame v znanost. Leto 2020 bo morda zelo pomembno leto prav v tej perspektivi.
 
Ego kot metafora za celotno človeštvo nam namreč pomaga razumeti, kako koristno je zaupati znanosti. Na primer drugemu zakonu termodinamike. Človeštvo porabi ogromno vsega, da ustvarja začasni notranji red, red človeštva, če lahko tako rečem, vse to počne, da raste, da postaja večje in večje, močnejše in se nenehno širi, obenem pa proizvede veliko odpadkov in segreva planet, tako da začasni lokalni red v resnici dokazuje povečevanje nereda, kot predvideva drugi zakon termodinamike.
 
Zapisano ne pomeni, da nas bo pred breznom rešila znanost ali na njej temelječa tehnologija, morda se bo to celo zares zgodilo, pomeni pa predvsem tole.
 
Ljudje smo vsekakor bitja, zmožna za izkušnje nečesa, kar presega vsakega posameznika, njegov ego, pa če je še tako velik, in spontano zaznavanje realnosti. Ne mislim na vraževerje, mislim pa na duhovne izkušnje, zaradi katerih se duh premika v razsežnostih, ki nimajo ničesar skupnega z empiričnimi dimenzijami sveta. In v teh svetovih ego sploh ne obstaja.
0 Comments



Leave a Reply.

    AVTOR

    Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu.

    Arhiv

    February 2022
    January 2022
    December 2021
    November 2021
    October 2021
    September 2021
    August 2021
    July 2021
    June 2021
    May 2021
    April 2021
    March 2021
    February 2021
    January 2021
    December 2020
    November 2020
    October 2020
    September 2020
    August 2020
    July 2020
    June 2020
    May 2020
    April 2020
    March 2020
    February 2020
    January 2020
    December 2019
    November 2019
    October 2019
    September 2019
    August 2019
    July 2019
    June 2019
    May 2019
    April 2019
    March 2019
    February 2019
    January 2019
    December 2018
    November 2018
    October 2018
    September 2018
    August 2018
    July 2018
    June 2018
    May 2018

    Kategorije

    All

    RSS Feed

Powered by Create your own unique website with customizable templates.
  • Blog