O dveh avtoritetah

Vsakdanje življenje ljudi je vselej urejeno; življenje je nujno urejeno in ne more biti neurejeno. Urejeno je na poseben način, in sicer tako, kot spontano zaznava vsak človek. Včasih zato kdo reče, da red mora biti, pa čeprav je slab. Taka izjava je zelo problematična, nanaša pa se natanko na končnost reda in posledice njegovega sprejemanja.

Izjava je problematična zato, ker je vsak red nujno začasen, končen. In končnost reda ima značilnosti, zaradi katerih nismo navdušeni nad njim. Alain Badiou v knjigi Imanentnost resnic zapiše tole: Sprejeti končnost pomeni spoštovati načelo realnosti, ki je načelo poslušnosti: podrediti se moramo realističnim omejitvam končnosti.
 
Na prvi pogled se zdi, da je vse v najlepšem redu, le da ni. Zakaj ni?
 
Prvi problem je, da red določa, kaj kdo sme, česa ne sme, kaj je možno in kaj ni možno, kaj se lahko zgodi in kaj se ne more. Človek, ki se podreja redu in ga sprejema, ima zato kup dolžnosti, vse pa so take, da red vsaj za silo ohranjajo. V nekem smislu se zato nič ne more spremeniti – red naj bi se ohranjal neskončno dolgo, se obnavljal in krepil ponavljanje. 
 
Avtoriteta končnosti, kot jo imenuje Badiou, je zato zelo jasna: vse mora biti, kot že je. V prihodnosti naj ne bi bilo nič drugače, bilo naj bi le več istega. Zastopniki kapitalizma zato ne pozabijo ob priložnosti ponoviti, da bo kapitalizem večno tu. Patetičnost njihovega izjavljanja je očitna, le da tega ne morejo vedeti.
 
Obstaja pa tudi avtoriteta neskončnosti, dodaja filozof. Ko razmišljamo o sočutju, nas zanima natanko ta. Končni red je vsekakor dober za imaginarni imperializem ega, ni pa dober za človeka in ni dober za sočutje oziroma blagostanje.
 
Krepitev sočutja je torej vpeta v dve temeljni koordinati, ki sta ideja dobrega in resnica. Vidimo, da je daleč onkraj preprostega čutenja skupaj z drugim človekom, ki je v stiski ali trpi. Pravo sočutje je naravnano k dobremu onkraj drugega človeka in njegovega ega, naravnano je k spoznavanju resnice stiske in trpljenja, naravnano je tudi k neskončnosti. Kaj to pomeni? Poglejmo.
 
Vsak človek se v življenju vedno znova znajde na križišču, kjer se mora odločiti. V življenju ima na voljo dve temeljni odločitvi. Prva možnost je, da se oklepa tega, kar pozna, že preizkušenega, danega, tega, kar že obstaja. Odloča se, kot se je odločal že v preteklosti, kar pomeni, da odločitve zgolj ponavlja. Ne naredi ničesar novega, ponavlja staro ali izbira različice istega. Druga možnost je kajpak bistveno drugačna.
 
To je možnost odločitve za nekaj povsem novega, za nekaj, kar v dani, končni in utrjeni perspektivi sploh ne obstaja ali pa je videti kot nekaj nemogočega, nesmiselnega, bizarnega ali celo norega.
 
Človek se torej lahko sprašuje. Ali bom vedno znova nekaj ponovil, vedno znova obstal na istem starem kraju, obnavljal že doseženo in morda celo živel v iluziji, da se nekaj dogaja, da napredujem in se premikam? 
 
Ali pa bom nekega dne vendarle sprejel drugo možnost. To je možnost, da presežem lastno partikularnost in končnost, da sežem v neznano. Druga možnost je taka, da postavi pod vprašaj mojo partikularnost, da se zamajejo njeni temelji. Ego je seveda prestrašen že vnaprej, strah ga je že same misli, da se to lahko zgodi.
 
Alain Badiou dokaže, da je druga možnost univerzalna, ne partikularna. Velja jo zagovarjati in zastopati, kajti vsak človek je zmožen za oboje. In nobene nujnosti ni, da se vse življenje oklepa lastne partikularnosti. Pravimo, da je zmožen za generično, novo, in sicer v odnosu do neskončnosti, ne v odnosu do končnosti.
 
Spontanemu zdravemu razumu se zdi, da je prva odločitev konstruktivna in taka, da jo je mogoče konstruirati, oblikovati in preoblikovati, medtem ko se mu zdi druga nemogoča. V tem je seveda svojevrstna težava.
 
Ob tem velja opozoriti na osnovno zablodo o naravi svobodne volje. Ego spontano verjame, da ima pravico do svobodnega mnenja, kar naj bi bil izraz njegove svobodne volje. Ironija je, da je človek zares svoboden, le da je narava njegove svobode bistveno drugačna.
 
Človek je svoboden, da se odloči za preseganje pasivne končnosti in relativizma vsakdanjega življenja. Odloči pa se le redko. Zakaj? Alain Badiou: V tem kontekstu se vse, kar vključuje vdor neskončnosti neznanega tipa, neskončnosti, o katere moči ne vemo ničesar, šteje za izjemno nevarno.