O domu, duhovih in prikaznih

Starši lahko svojim otrokom povedo kaj takega, kar pove oče svojemu sinu v zadnji epizodi serije The Haunting of Hill House. Serija sicer sodi v žanr grozljivke, toda z zanimanjem sem jo spremljal zato, ker pokaže, da je vir resnične, prave grozljivosti v medsebojnih odnosih, ne v hiši. V njej sicer straši, vendar nam kmalu postane popolnoma jasno, da se ljudje predvsem strašijo sami, da strašijo drug drugega, da hiša nikomur nič noče, saj ni živo bitje. Oče sicer petih otrok tako pove sinu, preden odide h pokojnima soprogi in hčerki, tole.

Bodite prijazni drug do drugega; moj privilegij je bil, da sem živel z vami. Sin odide iz hiše in se vrne domov. Svoji ženi reče.
 
Sedaj sem doma. (...) O toliko rečeh sem se v svojem življenju tako zelo motil. Že kot otrok sem živel z duhovi, še preden sem sploh vedel, da obstajajo. Duhovi so občutki krivde, obžalovanja, neuspeha. Večino časa pa so duhovi želje.
 
Resnično, obstaja veliko neizpolnjenih želja, ki jih ne more izpolniti niti kapitalizem s svojo orjaško proizvodnjo dobrin. Proizvaja jih in zatrjuje, da zadovoljuje potrebe ljudi, čeprav skrbi najprej in bistveno za dobičke. In od potreb do želje je še daleč, zelo daleč.
 
Kaj si torej lahko želimo ljudje? Kaj naj bi si želeli? Kaj mislimo, da drugi, najbližji, pričakuje od nas? Česa si najbolj želi? Če dobro premislimo, spoznamo, da je želja ena sama.
 
Da ni znali ljubiti bolje. Da bi drugega človeka ljubili bolje, kot smo ga, ker smo bili prestrašeni, polni občutkov krivde, manjvrednosti, obžalovanja in žalosti. Da bi videli bolj jasno, da ne bi bilo toliko oblakov na nebu, ki nam zakrivajo pogled, da ne vidimo dovolj jasno niti tega, kar je pred našim nosom. Da bi bili boljši ljubimci, boljši prijatelji, boljši očetje, boljši sinovi, bratje in sestre, dedki in babice etc.
 
Da ne bi gradili tako visokih zidov okoli sebe, ker nas je strah pred zunanjim svetom in pred drugimi ljudmi in pred seboj. Da se ne bi toliko skrivali za temi zidovi in naivno verjeli, da smo tam varni. Zidovi namreč nikoli ne varujejo, saj nas predvsem izolirajo. V njih so zato strahovi in duhovi in prikazni, ki nas preganjajo. Preganjamo se sami, kajpada, izoliramo se in strah nas je. Potem smo napadalni in paranoidni in polni obžalovanja, da življenje ne teče drugače.
Želim si, da bi bil doma, reče Steven svoji ženi. Prosim, sodeluj z menoj, da bom doma. Da bo dom zares dom, ne pa hiša strahov, prikazni in duhov, dvomov, bojazni, preganjavice, krivde.
 
Strah pomeni izgubljanje logike in razuma. Toda: zdi se, da isto velja tudi za ljubezen. Iščemo jo, včasih se spopadamo z njo. A najpomembnejše je, da brez nje ne moremo dolgo živeti v svetu objektivne realnosti, objektivnih dejstev in logike. Če že hodimo po svetu in živimo, je dobro hoditi  skupaj.