O dogodku namesto o vračanju v normalnost

Vračanje v normalnost bi pomenilo vračanje k istemu, kvečjemu k več istega. Človeške eksistence pa so preveč dragocene, da človek ne bi kdaj v življenju naredil reza, namesto da kopiči eno in isto ali kvečjemu različice istega. Alain Badiou vztraja pri ideji, da je rez mogoč, da je mogoč dogodek, ki ustvari pogoje, da rečemo bilo je prej in bilo je potem; tudi sam sem prepričan, da se veliki filozof v svojem vztrajanju ne moti. Danes smo v položaju, da se nam zgodi nekaj takega, in nekaj takega se nam bo tudi zares zgodilo. Številni ljudje se sicer upirajo dogodku in se mu bodo upirali tudi pozneje, toda realnosti je vseeno zanje. In taki ljudje niso nosilci napredka.

Za nekatere politike se zdi, da so latentno jezni, namrgodeni, pripravljeni nasprotovati komurkoli, vztrajati pri svojem za vsako ceno; taki ljudje so lahko zelo nevarni. Vtis je, kot da ne morejo premagati duhov preteklosti, kot bi bili travmatizirani. Dejansko imajo simptome, kot jih imajo ljudje po travmi. Redko jih vidimo vesele, sproščene, nasmejane, dobrovoljne, optimistične, širokogrudne. Čisto mogoče je, da je svetovni prvak v taki drži ameriški predsednik Donald Trump: je izzivalen, grob, prostaški, primitiven, nespoštljiv, ves čas je namrščen, njegov pogled je neprijeten, njegovi čivki so taki, da se človek resno vpraša, kako dober je njegov stik z realnostjo. Vpraša se, na kakšen način sploh razume realnost.
 
Sedaj je odločilen prav stik z realnostjo. Kaj to pomeni? Kaj je realnost?
 
Vprašanje je prezahtevno za tale dnevniški zapis, lahko pa rečem vsaj tole. Realnost je očitno nekaj, kar lahko razumemo, zaznavamo in razlagamo tudi na povsem drugačen način, kot smo sicer navajeni. Je torej nekaj, kar je zmožno za nepredvidljivo spremembo, če lahko tako rečem, za dogodek, kot bi rekel Badiou. Morda bi bilo celo bolje reči, da je človek zmožen za nepredvidljivo, za novo in zares drugačno realnost. Realnost je vsekakor nekaj, kar je lahko drugačno od tega, kar domnevno je. Ni nujno, da je zgolj nadaljevanje tega, kar domnevno obstaja; ni nujno, da je večno normalna. Pravzaprav ni ničesar posebnega v zahtevi, da je življenje normalno; v resnici je nekoliko dolgočasno in nezanimivo.
 
Politiki nas že sicer skušajo vedno znova prepričati, da je realnost taka, kot jo vidijo sami. Z njimi se je težko pogovarjati, pogosto pa se sploh ni mogoče, saj vztrajajo, da bolje kot mi vedo, kaj je realnost in kakšna je.
 
Redki se tudi uprejo skušnjavi, ki jo prinaša s seboj položaj, za katerega mislijo, da jim daje moč. Njihovi ozki pogledi na realnost zato krepijo občutek, da se nenehno z nekom prepirajo, bojujejo, da ves čas nekaj nekomu dokazujejo. Zlasti pa poudarjajo, da se nekatere zadeve nikakor ne morejo zgoditi.
 
Njihovo vztrajanje pri tem je zelo pomembno, kajti realnost se spreminja neodvisno od tega, kaj menijo o njej, pri čem vztrajajo in kaj bi radi.
 
Zadeve postajajo dramatične v tem obdobju, ko potrebujemo voditelje, ki so zares sposobni voditi državo, kajti na pragu so silne preizkušnje, katerih koordinate izrisujejo pandemija, podnebne spremembe, zelo povečani javni dolg zaradi novega zadolževanja, gospodarske krize, ki bodo spremljale tako pandemijo kot podnebne spremembe.  
 
Potrebujemo torej voditelje, ki sledijo visokim etičnim standardom, ki so neustrašni, pošteni, obenem pa skromni, duhovno široki in pravični. Na kratko, potrebujemo voditelje kot zrele odrasle razumne ljudi, odgovorne poslanstvu, ki ga znajo misliti.
 
Zreli odgovorni odrasli ljudje niso močne osebnosti, niso trdi ljudje, večno zaverovani v svoj prav. Zlasti niso povzpetniki, željni moči in denarja. So ljudje, ki se močno zavedajo, kako pomembno je vleči dobre poteze za obče dobro, blagostanje vseh ljudi in obstoj človeštva. Če propade vse troje, kajpak tudi sami nimajo česa iskati na tem planetu.