O dobrem učitelju v boljšem svetu

António Guterres je v teh dneh pozval svetovne voditelje k oblikovanju boljšega sveta. To bi bil svet, ki bi imel tri stebre, na katerih bi stal. Stebri so: znanost, solidarnost in pametne politike (smart policies); resnično, mnogo bolj kot pametne naprave potrebujemo pametne politike. Tako rekoč v istem dnevu sem dobil vabilo, da kot predavatelj nastopim na dogodku s krovnim naslovom V osebni zrelosti in medsebojni povezanosti je moč, ki ustvarja kvalitetno življenje. Vse skupaj se bo zgodilo šele 27. 1. 2021, v Ljubljani. Vabilo sem sprejel. Spregovoril bom o temi, ki ji v nadaljevanju izrišem osnovne koordinate. Kot je razvidno iz vabila, bom spregovoril zlasti učiteljem in vzgojiteljem. Začel bom z osnovno idejo o delovanju šolskega sistema, v katerem delujejo.

Šolski sistem, kot ga poznamo, je v nekaterih razsežnostih zastarel in ponuja prakse, značilne za drugo polovico XVIII. stoletja. Sem sodi tudi učenje na pamet, zlasti pa sodi to, kar imenujemo instrumentalnost vednosti. Po domače: deca se mora učiti za kompetence in spretnosti in veščine, pa za ocene in točke in napredovanje. Veliko premalo se učijo za – izobraževanje brez konca. Vem, da zveni filozofsko, saj tudi je, vendar bom izraz razložil, da bo razumljiv. Razložil ga bom, ker je zelo pomemben.
 
Pomemben ni le za učitelje in vzgojitelje, pomemben je za čisto vsakega človeka. Zlasti je pomemben v tem času, ko se ponuja priložnost za razmišljanje o novem življenju v boljšem svetu, ki bi ga lahko ustvarili, ko bo pandemija mimo.
 
Zagovarjal bom povsem drugačen način učenja, kot je ta, ki prevladuje. Moje izhodišče je namreč neinstrumentalna ideja edukacije, eksperimentiranje z idejami. Zelo preprosto: potencial vednosti me zanima mnogo bolj kakor aktualizirana vednost, zapakirana v majhne pakete, ki se prenašajo od učitelja k učencu. Zakaj?
 
Ker imajo ideje življenje. Povezane so med seboj, mogoče jih je razvijati, na novo povezovati, mogoče je ustvarjati nove, ki se navezujejo na stare ali pa so povsem nove in terjajo povezave z drugimi novimi idejami.
 
Iz tega sledi osnovno spoznanje o naravi učenja. Učiti se pomeni: doživeti, kar je možno. Ne le misliti in si zapomniti, temveč tudi doživeti, globoko dojeti in razumeti. Možno pa ni to, kar reče učitelj, možno je to, kar izhaja iz idej, neodvisno od učitelja. In iz dobrih idej izhajajo dobra doživetja.
 
Če je filozofija iskanje in ustvarjanje možnega in trdim, da je natanko to, potem je učenje podobno filozofiji: raziskovanje možnega. Rekel sem raziskovanje, ne učenje na pamet tega, kar je predpisano in zapovedano.
 
Filozofija nam ponuja še eno lekcijo za razumevanje učenja. Kar je možno, postane oblika življenja, če dovolj dolgo raziskujemo in se učimo, če vztrajamo, da bi doživeli in razumeli. Šola tako ni nič drugega kot poseben kraj, kjer se mladi lotevajo raziskovanja. To je vsekakor pustolovščina. Raziskovanje je najbolj pristna, avtentična oblika edukacije, vzgoje in izobraževanja, učenja in poučevanja.
 
Logika pustolovščine je prav tako preprosta: odprtost do možnega. Še več: odprtost do neskončno možnosti, saj ne obstaja samo ena. Šola je zato kraj, ker se otroci učijo ostajati odprti do neskončnosti. Ne vem, če obstaja boljša definicija vzgoje mladega človeka: spodbujanje odprtosti do neskončnega.
 
Lahko pa vse skupaj zapišem še bolj razumljivo. Šola je kraj za pustolovščine, ki jih imenujem raziskovanje možnega. Mislim na izkušnje in na zmožnost otrok, da jih artikulirajo, mislijo, doživijo, izkusijo in dojamejo.
 
Sedaj je nemara jasno, da je učenje neskončno, da se ne more nikoli končati, da je torej brez konca in da ne bi bilo prav, da se nekega dne konča. Učitelj, ki je za tako učenje nujno potreben, ne prenaša končnih količin znanja učencem, temveč prenaša nanje ljubezen do neskončnega učenja, ljubezen do neskončnosti, do tega, kar vsakega posameznika neskončno presega. Ali kot bi rekel Sokrat: tak učitelj deli z učenci ljubezen do vednosti, raziskovanja in pustolovščine. Deli torej ljubezen, ne podatkov in informacij in dejstev, ne znanja, ki naj se ga učenci naučijo na pamet, da bodo nagrajeni z dobro oceno. Učitelj pa ne ljubi le vednosti, saj ljubi tudi učence in njihove zmožnosti, potenciale za tako učenje in vzgajanje, ki mu tukaj izrisujem koordinate. Več o tem pa 27. januarja prihodnje leto.