O dobrem učitelju

Kateri učitelji so dobri? Vprašanje je na mestu, kajti otroci preživijo veliko časa v šolah. Preživijo ga v obdobju, ko so najbolj ranljivi, ko se razvijajo v zrele odrasle ljudi, ko so najbolj občutljivi. To pomeni, da morajo učitelji preprosto znati prispevati k takemu razvoju. Njihova moralna in etična dolžnost je, da vedo, kako se otroci razvijajo in kaj je za njihov razvoj najpomembnejše. Ugotavljanje nekaterih učiteljev, kako so kar generacije otrok premalo take ali preveč drugačne, je že v osnovi povsem zgrešeno, kajti zares produktivno je razmišljanje, kaj narediti, kakšne medsebojne odnose vzpostavljati, da se bodo učenci razvijali v odgovorne zrele odrasle osebe. Ironija pa je, da so tudi učitelji današnjih učiteljev za slednje ugotavljali, ko so bili učenci, nekaj zelo podobnega.

Psihoanalitične izkušnje nas učijo, da je verjetno eno najbolj uničujočih stanj za človeka kot osebnost občutenje neracionalne krivde. Sem sodi množica občutkov, da človek nikoli ni dovolj dober, da je manj vreden kot drugi ljudje, da ne more doseči standardov, ki jih predenj postavljajo imaginarni drugi, na posameznika pa vse skupaj pritiska predvsem skozi materinski nadjaz, če si lahko sposodim nekoliko žargona.
 
Saj je povsem logično. Človek, obremenjen z občutki krivde, ne more doseči stanja, v katerem spozna in doume, kaj pomeni odgovornost do drugega človeka. Na videz je sicer odgovoren, ker se nenehno trudi, da bi ustregel [imaginarnemu] drugemu, toda v resnici to ni odgovornost, saj je zgolj izraz poslušnosti in nemoči, včasih pa tudi tekmovalnosti.
 
Odgovornost do drugega človeka ne izhaja iz tekmovalnosti, poslušnosti in nemoči, iz strahu pred drugim in pred tem, kar bi drugi ljudje utegnili reči, temveč je izraz globokega vpogleda v pomen drugega človeka in njegove eksistence.   
 
V knjigi z naslovom Positive Schooling and Child Development, ki jo je uredil indijski psiholog Sibnath Deb, sledimo izvrstnemu razmisleku o na prvi pogled preprosti ideji, ki je močno prepletena s pravkar zapisano.
 
Raziskave namreč dokazujejo, da je za otrokovo prehajanje v zrelo odgovorno osebo zelo pomembno tako imenovano pozitivno šolanje. Kaj je pozitivno šolanje?
 
To je tak način delovanja v šolah, ki ustvarja pozitivno šolsko klimo, v kateri se otroci počutijo varne, imajo močan občutek, da sodelujejo pri organizaciji šolskega dela, in občutek, da jih nekdo podpira. Ta nekdo je najprej dober učitelj.
 
Dober je torej tisti učitelj, ki zna spodbujati otroke k razvijanju njihovih potencialov. Spodbujanje pa je čisto nekaj drugega kot zgolj vzdrževanje discipline in reda, strogosti in poslušnosti učencev.
 
Psihologija je že zdavnaj dokazala: ljudje so na splošno veliko bolj motivirani za delo, ko imajo občutke, da jih nekdo spodbuja in podpira. Občutki krivde, manjvrednosti in neustreznosti so v takem obzorju zares zgolj uničevalni.
 
V obstoječih šolah je še vedno vse preveč drugačne šolske klime. To je klima, v kateri se otroci počutijo kot roboti, ki se morajo neučinkovito učiti na pamet, da bi dosegali same odlične ocene, ker te pričakujejo njihovi starši, obenem pa je tudi klima, v kateri je premalo občutljivosti za druge osebe, za učence na primer, in preveč disciplinatornih postopkov, s katerimi skušajo učitelji krotiti domnevno problematično deco.  
 
Dober učitelj razume, da je učenje nekaj drugega kot odgovarjanje na vprašanje, kaj si je treba zapomniti. Razume namreč, da je za zrele in odgovorne ljudi značilno razmišljanje, ki ga je nekoč v razgovoru na kratko orisal Emmanuel Lévinas. Takole je rekel.
 
Zares učinkovito je tisto razmišljanje, ki izhaja iz dobro premišljenih spoznanj in idej, okoli katerih se lahko razvijejo dobri pogovori, za katere vemo že vnaprej, da segajo daleč onkraj klišejev, vsakdanjih mnenj in žargona. Tako razmišljanje pa kmalu privede do tega, kar je v samem jedru vsakega človeka.
 
Kaj je torej v jedru vsakega človeka, kaj je to, kar najbolj krasi odraslo zrelo odgovorno osebo, v katero naj bi se razvijal vsak učenec?
 
V jedru človeškega bitja je – odnos do drugega človeškega bitja. Ne do sebe, temveč do drugega. V tem je skrivnost in dolžnost dobrega učitelja je, da popelje otroke na njen prag. Kako to naredi?
 
To naredi s pomočjo dobrih pogovorov, dialogov, ki potekajo na poseben način. Lévinas ga preprosto oriše takole.
 
Bistvo človeškega bitja v odnosu do drugega človeškega bitja je, da izstopi iz sebe, da stopi onkraj sebe, da preseže sebe, da se torej ravno ne oklepa svojega jaza, svojega ega, češ da je to njegova prava ali celo naravna identiteta, da se ne oklepa svojih mnenj, češ da ima pravico do njih.
 
Tako preseganje sebe je v osnovi etično. Dober učitelj je človek, ki to zmore.