O branju knjig

Zakaj z velikim veseljem berem tole knjigo: Dean Moyar. Hegel's Value: Justice as the Living Good (Oxford University Press, 2021)? Z veseljem jo berem zato, ker mi branje uresničuje staro željo, ki ima tri koordinate. Ko sem pri enajstih letih pričel z branjem, zahvaljujoč knjižničarju, ki je očitno znal z otroki in je vedel, kako pomembno je branje, nisem mogel vedeti, kakšno srečo sem imel, da sem se srečal z njim, sploh pa nisem mogel vedeti, katere so razsežnosti dobrega branja in za kaj so koristne.  Po mnogih letih se zato vračam k enajstletnemu otroku in mu pripovedujem, kaj se je takrat začelo dogajati in kako hvaležen sem gospodu knjižničarju.

Rad berem tiste knjige, ki me vodijo stran od tega, kar že vem, proč od tega, kar že vidim, ko odprem oči. Če jih ne razumem, verjamem, da so dobre. Kasneje se lahko izkaže drugače, toda za začetek je dovolj verjetje, da bom z branjem izvedel kaj zares novega, da je branje kot odpotovanje od tega, kar je na videz dano in do določene mere nespremenljivo.
 
Odpotovati drugam ni preprosto in ni vselej lahko, kajti mit o svetu kot danosti je močan, zelo močan in vztrajen. Včasih je zato odpotovanje zelo naporno, zahtevno, težavno; v človeku vse kriči, naj ostane, kjer že je, naj se ne premakne. Avtor ali avtorica knjige namreč osredotoča pozornost na detajle, ki jih ne poznam in morda ne razumem. Prav take detajle sicer želim spoznati, toda razmišljanje o njih je lahko izjemno zahtevno, saj terja, da se odpovedujem starim spoznanjem, ki niso omogočala vpogleda vanje. Novi detajli spreminjajo moj pogled, sedaj gledam drugače, v meni pa je želja, da bi vztrajal pri starem in da bi gledal samo tisto, kar že vidim, ker je tako udobneje, čeprav je dolgoročno duhamorno in nezanimivo.
 
Udobnost je zato sporna in problematična, kajti drugačen pogled ni zgolj drugačen, saj je še nekaj drugega, dragocenejšega.    
 
Ko začnem gledati na svet drugače, ko sem pozoren na detajle, na katere pred branjem nisem bil pozoren, se ne spreminja le moj pogled, spreminjam se tudi sam. Sedaj se že lahko za hip vrnem h knjigi, ki jo pravkar berem.
 
Že njen naslov je zgovoren, podnaslov pa dopolnjuje začetno prepričanje, da Hegel misli resno z idejo pravičnosti, ki ni zgolj abstraktna misel, za silo zanimiva za kakega filozofa, temveč je živa in živeča vsakdanjost, konkretna realnost življenja, zavezana drugi ideji, ki je ideja dobrega. Vznemirljivo branje, zato velja tvegati in se spreminjati.

Enajstletnemu otroku zato lahko povem, da branje knjig ne bo spreminjalo le njegovega odnosa do detajlov življenja, temveč bo spreminjalo tudi njegov odnos do drugih ljudi, ki bo zato pravičnejši, boljši.
 
Branje knjig je vznemirljivo tudi zato, ker dobre knjige pišejo avtorji in avtorice, ki živijo drugačna življenja od bralca in se učijo od njih. Učijo se tudi tako, da delajo velike napake, te prepoznavajo in o njih razmišljajo. Želim torej brati tudi take knjige, ki so zrasle iz trpljenja in napak. Ne skušam se izogniti trpljenju in ne mislim, da moram vse življenje preživeti v mehurčku, v katerem mi je udobno in kjer ni nobenega trpljenja. In ne mislim, da se lahko z obsesivnostjo rešim pred napakami, ker verjamem, da jih bom v življenju nujno nekaj naredil. Ne bojim se jih, verjamem pa, da se lahko učim iz njih, kakor se učijo tudi avtorji in avtorice knjig, ki jih berem.
 
Obstaja še tretji argument, zakaj rad berem knjige. Berem namreč tudi take knjige, ki opisujejo plati življenja, ki so mi popolnoma tuje, ki jih ne poznam. Moja želja zato ni, da se držim le znanega in domačega, poznanega in udobnega, vsega tega, kar potrjuje moja prepričanja, moja mnenja in moj pogled na detajle.
 
Moja želja je, da me knjige pretresejo pri koreninah, da postajam boljši človek, da se ne oklepam nečesa samo zato, ker me je strah pred novim, drugačnim, neznanim in tujim. Vem, da ne morem živeti brez drugih ljudi in da je moja želja vselej zavezana skrbi zanje ali etičnosti, ki jo je tako dobro opisal Hegel, ko je dejal, da je človekova dolžnost na tem svetu, da kultivira samega sebe, da bi postajal boljši človek v odnosih z drugimi ljudmi.