Nož v hrbet

Naslov filma je Knives Out (Rian Johnson, 2019). Izvrstni film ne ponuja le dobrih dveh ur filmske zabave, temveč ponuja predvsem dobro igro in inteligentno razmišljanje o tem, kar imajo ljudje med seboj, ko je v igri veliko premoženja, denarja, vpliva, lagodnega življenja, uživanja in tekmovalnosti. Imajo namreč to, kar lahko pričakujemo: rivalstvo, pohlep, medsebojno izkoriščanje, prevare in laži. Člani velike in premožne družine so na videz klišejsko normalni, prijazni in uspešni, v resnici pa so povsem podrejeni logiki rasti, zato verjamejo, da jim bo patriarh, uspešni pisatelj kriminalk in lastnik prav tako uspešne založbe, zapustil veliko premoženja, s katerim se bodo še povzpeli po družbeni lestvici. Ko ta v zelo nenavadnih okoliščinah in po čudnem spletu naključij zares umre, nič ni tako, kot so pričakovali, zato raziskovanje domnevnega samomora spremlja tudi psihološka analiza njihovih značajev, medsebojnih odnosov, načrtov za bodočnost in sanj, da bi končno uspeli. Kapitalizem v malem, v razkošni hiši, bi lahko rekel, je postavljen na oder tako spretno, da nam je že vnaprej jasno: bogastvo deluje na ljudi kot demon, ki se mu znajo upreti le redki. Ves čas je zato v zraku vprašanje, kdo spada med te redke posameznike.

Izstopata priletni patriarh Harlan (Christopher Plummer), ki je s svojim delom ustvaril bogastvo in kljub vsemu ostal nedotaknjen, in njegova mlada negovalka Marta (Ana de Armas), ki prihaja iz Južne Amerike in je objektivno v položaju, da jo oblasti kadarkoli izženejo iz ZDA. Prvi zastopa podjetnost, človeka, ki v svoji družini zaman išče dostojnega dediča, druga predano osebo, ki nesebično skrbi zanj in vztraja v drži, ki jo z veseljem prepoznavam kot dobro.
 
Ključna je prav ideja dobrega. Marta podeduje velikansko premoženje, ker Harlan med svojimi zakonitimi dediči preprosto ne najde nikogar, ki bi mu želel, da upravlja z njim. Morda celo razmišlja, da bo znala Marta razrešiti kvadraturo kroga.
 
Računa lahko na njeno požrtvovalnost, skrb za drugega in dobroto, ki podpirajo pravila igre. Film se zato konča prav s portretom Marte, ki na balkonu svoje nove hiše drži v rokah skodelico, na kateri piše: Moja hiša, moja pravila igre, moja kava.
 
Pravila igre vresnici niso njena, saj so univerzalna. Drži se jih, ker intuitivno ve, da je tako tudi prav. Niti na misel ji ne pride, da bi Harlan zapustil premoženje njej, saj sploh ni del družine. Je delavka, ki je prišla v ZDA s trebuhom za kruhom. Na koncu je bogata, kar je filmska metafora za redistribucijo bogastva, obenem pa je tudi ponazoritev ideje, da ljudje, ki ne pripadajo 1 %, ne potrebujejo inkluzije, inkluzivnosti in enakih možnosti, temveč enak dostop do kapitala, kar je čisto nekaj drugega.
 
Enak dostop do kapitala pomeni zlasti povsem drugačen način razmišljanja o svetu, v katerem živimo. Filmska Marta je dobesedno revna delavka sredi ogromnega bogastva, ki ga omogoča delovanje kapitalističnega sistema, za katerega je značilno dvoje. Prvič. To je sistem, ki po svoji naravi omogoča nenehno rast bogastva. Drugič. To je sistem, ki po svoji naravi nenehno povečuje razlike med ljudmi, kar pomeni povečevanje neenakosti.
 
Drugačno razmišljanje o svetu izhaja iz ideje, da je drugačen svet mogoč, ta ideja pa se naslanja na zahtevo po drugačnem svetu, kajti organiziran je skozi posebno razredno strukturo ljudi, ki enim omogoča dostop do kapitala, drugim pač ne, obenem pa deluje tako, da ruši moralne vrednote, ki so za ljudi objektivno pomembne, v času, v katerem živimo, pa utegnejo biti celo usodne.