Novi srednji vek

Verjetno je največja homoseksualna in pedofilska organizacija ali institucija na tem svetu katoliška Cerkev. Ne mislim le na nekaj gnilih jabolk v njej, s takim razmišljanjem bi se radi potolažili zlasti vrhovni poveljniki korporacije, mislim na samo zgradbo institucije, na njeno zgodovino, na pogoje, pod katerimi je nastala, na njene stoletja stare načine delovanja in obstoja, mislim na njeno zapleteno infrastrukturo, na njene prakse in na njene mite, na katere se ves čas sklicuje, čeprav živimo v razsvetljenem letu 2019 – vsaj domnevamo, da je res tako. V resnici je razsvetljenstva malo, to pa je tudi razlog za utrjevanje vraževerja in za krepitev vloge te sicer kontradiktorne korporacije.

Vedno znova tako pricurljajo v medije, s tem pa tudi v javnost, podatki, koliko duhovnikov še vedno spolno zlorablja dečke in deklice, koliko nun je že naredilo splave, potem ko so jih posilili duhovniki. Pravzaprav ti podatki, ki so gotovo zelo cenzurirani, kar pomeni, da so prave številke bistveno večje, kot si mislimo, ne pomenijo le, da je organizacija homoseksualna, pomenijo tudi, da je perverzna, se pravi pedofilska, in dobesedno obsedena s seksom.
 
Pomislite samo, kako so zastopniki Cerkve v srednjem veku preganjali in mučili domnevne čarovnice – čista pornografija. Ženske so bile med mučenjem pogosto gole, natikali so jih na najrazličnejše objekte, jim potiskali v telesne odprite vse mogoče predmete, jih obsojali, da so se spečale s hudičem, postopke mučenja pa pikolovsko natančno popisali, kot jih je popisoval kasneje gospod De Sade.
 
Institucija sama, strukturno nujno, upam reči, sili duhovnike in nune in vse druge ljudi, ki vstopijo vanjo, k spolnim perverzijam, saj ne smejo živeti normalnega spolnega življenja, karkoli že to pomeni. To ne pomeni, da se mnogi ne morejo upreti pritiskom, ker se, hvalabogu, pomeni pa, da se nekateri ne morejo, ker so preprosto premočni.
 
Samo pomislite: v spovednici nenehno sprašujejo ljudi, tudi otroke, seveda, kaj grešnega so naredili. Ali si predstavljate, da učitelji vsak dan vprašajo dečke in deklice, preden začnejo s poukom, naj nazorno narišejo svoje spolne fantazije in jim jih oddajo v pregled? Učitelj, ki bi mu prišlo na misel kaj takega, bi verjetno že do večera izgubil službo.
 
Toda veliko je tudi sprenevedanje staršev, saj nekateri svojega otroka že zgodaj vlečejo s seboj v cerkev, obenem pa pričakujejo, da se bo tam spovedoval nekomu in mu razlagal svoje grehe. A čemu naj bi človek razlagal drugemu človeku svoje grehe, če ne zato, da bi imel občutke manjvrednosti in ponižanosti, grešnosti, umazanosti in pokvarjenosti?
 
Človek se resnično vpraša, kako je mogoče, da po renesansi, razsvetljenstvu, rojstvu novoveške znanosti, izjemnem napredku v razumevanju sveta, še vedno obstaja organizacija, ki dobesedno temelji na vraževerju, ljudem pa sporoča, da so grešni skoz in skoz, narejeni pa naj bi bili po podobi samega Boga.
 
A spraševanje je morda brezpredmetno, kajti živimo v svetu, v katerem je sama logika razsvetljenstva postala odveč. Ljudje imamo namreč na voljo orjaške količine podatkov in neskončno veliko znanja, nekateri zato nenehno poudarjajo, da živimo kar v družbah znanja, toda še vedno večina ljudi ne zna misliti. Niso se naučili, zato predvsem verjamejo in verujejo. Vprašanje je, zakaj je tako.
 
Poleg tega vemo tudi tole. Ko se je končal srednji vek, s tujko posrečeno imenovan dark ages, je bilo upravičeno računati na renesanso in razsvetljenstvo. Oboje se je zgodilo, danes pa smo vnovič v temi. Ta je drugačna kakor srednjeveška, kar je logično, opredeljuje pa jo zlasti blazna hitrost medsebojnega povezovanja, brezmejna medsebojna odvisnost, vse to pa poganja do konca navita globalna mašina, ki sliši na ime kapitalizem. Jutri bo zato vsega še več in vse se bo vrtelo še hitreje.
 
Novi srednji vek naddoloča birokratska logika utopičnega razmišljanja, da smo ljudje kakor stroji, ki jih je mogoče gnati do konca in jih (pri)siliti, da delujejo kot popolne racionalne mašine, za katere je značilna brezhibna učinkovitost, merjena v dolarjih in količini porabljenega časa.   
 
Če bi bili ljudje res narejeni, če bi nas torej kdo izdelal, potem bi lahko rekli kvečjemu tole.
 
Bog/narava je substanca, ki je množica atributov, lastnosti. Res je, to je Spinoza. Bog obstaja skozi obstajanje in zgolj za lastni obstoj. Če je [Bog] misleči jaz, Descartes, seveda, potem je natanko zato, ker Mislim, torej sem.
 
Bistvo razsvetljenstva je tole. Človek, ki misli, ne potrebuje nikogar nad seboj: nobenega šefa, direktorja, vodje, predsednika, sploh nikogar, nobene avtoritete. [Njegov] um je vrhovna avtoriteta. Kar pomeni: ko ljudje začnejo misliti, se elita ustraši in naredi vse, da nehajo s svojo dejavnostjo – dark ages.  
 
Zveni zapleteno, vendar ni. Zlasti pa opravi z logiko tega, kar se s tujko imenuje dark ages. Iz teme se bomo morda izkopali, morda pa se tudi ne bomo, kajti svobodni ljudje so največja nevarnost za te, ki vodijo svet in upravljajo z njim.