Novi občutki

Napočil je čas, ko se počasi oblikujejo novi občutki. To so občutki nepotrebnosti, tudi odvečnosti. Knjige, ki sem jih pisal pred leti, se ne berejo več, nekaj so jih odpeljali v razrez, ker se tudi prodajajo ne. Verjetno imajo prav tisti, ki pravijo, da nove generacije mladih ne berejo veliko, da jim je blizu prebiranje kratkih sporočil, brskanje za novicami, ne pa branje knjig. Če bi hotel biti blizu mladim, so mi sicer prijazno rekli zadnjič, bi moral uporabljati storitev družabnega omrežja za izmenjavo videov v lasti kitajskega podjetja ByteDance, ki se imenuje TikTok. Ne vem čisto natančno, kako je s tem, vem pa, da sem se sprijaznil z novim stanjem duha, če ga lahko tako imenujem. Sprijaznjenje je bilo najprej boleče, potem je sledila spokojnost.

V spokojnosti odkrivam nove občutke, ki krepijo nekatere od prej. Ni mi treba pisati knjig in ni mi treba predavati, ni mi treba uporabljati storitve TikTok. Pravzaprav mi ni treba narediti prav ničesar iz reda tega, kar imajo ljudje hitro na ustih, ko razmišljajo, kako se časi spreminjajo in kako danes ni več, kot je bilo, kako bi bilo treba spremeniti ljudi, družbo, svet.
 
Tudi zanamci bodo namreč ugotavljali natanko isto. Leta 2050 bodo govorili drug drugemu, kaj vse se je spremenilo in ni več, kot je bilo leta 2020. Svet se bo pač vrtel naprej, čeprav se bo še kdaj za trenutek tudi ustavil, kot se je že tolikokrat.
 
Spomnim se, ko sem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prvič prebiral dela, ki jih je spisal francoski filozof Paul Virilio. Misliti mi je dalo njegovo odkrivanje, da tehnološki napredek nujno spremljajo tudi nesreče. Takrat se še ni govorilo o podnebnih spremembah, toda Virilio je dejal, da edino narava lahko ustavi kapitalistično norenje, ki ga sicer podpirajo tehnološki napredek, družbeni pozitivizem in težnja za dobički zaradi dobičkov. Seveda so ga ostro kritizirali, a saj je tudi kritiziranje pričakovano in natanko potrjuje to, o čemer je pisal in govoril:  v trenutku, ko nekaj poveš ali napišeš, se najdejo ljudje, ki to kritizirajo, pa če je kritika na mestu ali ni. Vlak lahko iztiri, letalo se lahko zruši na tla, knjige kritizirajo ali pa jih niti ne preberejo.  
 
Desetletja pozneje se znova sprašujem, ali je človeštvo sploh voljno in zmožno ustaviti podnebne spremembe.
 
Prav tako se spominjam, ko sem prvič prebiral knjigo z naslovom Fashionable Science, v kateri je mogoče slediti kritikam tako imenovane postmoderne zlorabe znanosti; zlorabljali naj bi jo zlasti Jacques Lacan, Julia Kristeva, Michel Foucault, Luce Irigaray, Jean Baudrillard, Paul Virilio, Gilles Deleuze. Nisem prepričan, da sta avtorja knjige, Alan Sokal in Jean Bricmont, sploh prebrala in razumela, kar so napisali omenjeni avtorji, In me prav zanima, kaj je večja zloraba znanosti, kot je še vedno pogosto zanikanje podnebnih sprememb ali trenutni dvomi številnih ljudi v koronavirus in potrebo po cepljenju.
 
Kot rečeno, nekatere zadeve se zgolj dolgočasno ponavljajo in se bodo ponavljale tudi v bodoče. Leto 2021 bo prineslo gospodarsko rast, da bo spet vse na svojem mestu. In morda je največji problem ravno ta, da so nekatere stvari vedno znova na svojem mestu, namesto da bi bile kje drugje ali pa jih sploh ne bi bilo, da bi se lahko pojavile čisto nove.