Nova politična zgodba za novo družbo?

Kaj verjame, kaj želi, kaj potrebuje polovica državljanov Slovenije, ki ne hodi na nobene volitve, na nobene referendume in se ne udeležuje nobenih javnih shodov, na katerih posamezniki navadno protestirajo proti nečemu in izražajo svojo voljo, kot se reče? Potrebuje novo politično zgodbo ali ne? Jo sestavljajo, polovico namreč, medsebojno ločeni posamezniki kot učinki izjave Železne gospe, da družba ne obstaja? Živimo v obdobju, v katerem družba zares ne obstaja (več)? In kakšna bi lahko bila nova politična zgodba za novo družbo, saj družba ne izgine že samo zato, ker je nekdo rekel, da ne obstaja?

Obstaja nekaj žargonskih izrazov, s katerimi opisujejo strokovnjaki obdobje, v katerem živimo: toksična ideologija, skrajna tekmovalnost med ljudmi, ultimativne oblike individualizma. Nastajajo, se širijo in vplivajo na ljudi, uničujejo upanje na skupno delovanje in skupne cilje življenja. Je vse to mogoče dokazati?

Polovica odraslih državljanov Slovenije bi na vprašanje lahko odgovorila na dva načina.

Prvič. V resnici nam gre tako dobro, da nam je čisto vseeno, kaj delajo politiki in kaj nam obljubljajo, ker na kapital itak ne morejo vplivati, dobre alternative pa tudi ne znajo misliti.

Drugič. Svet je dejansko f*** up, zato želimo zadnje dneve preživeti v miru in tako, kot nam je všeč. Za politike in upravljavce družbenega življenja nam kratko malo dol visi.

To sta dve možni razsežnosti nove politične zgodbe ali novih političnih zgodb, v katerih je gotovo nekaj paradoksnega, saj niso povedane, pa so vseeno zgodbe.

Lahko taka nova politična zgodba vpliva na ljudi tako, da začnejo množično sodelovati pri oblikovanju politike pripadnosti, kot jo imenuje George Monbiot v knjigi z naslovom Out of the Wreckage (izšla junija 2018)?

Vprašanje se mi zdi privlačno, kar pomeni, da se želim z njim resno ukvarjati.

Dosedanji študij psihoanalize mi je pomagal dojeti globoko resnico sveta, v katerem živim, saj je psihoanaliza čisto nekaj drugega kakor tehnika ali metoda psihoterapevtskega zdravljenja.

Zares je bilo vznemirljivo v mladosti prebirati dela svetovno uglednega nevrologa oziroma nevroznanstvenika, ki je že na fakulteti študiral tudi filozofijo, potem pa tako rekoč v nekaj korakih spoznal, da pacienti, ki se odločijo za analitični proces, niso zgolj osebki, ki jih je treba pozdraviti, temveč so zastopniki možnosti, ki je notranja simbolnim procesom, ki so jim vseskozi že podrejeni, sama možnost pa je radikalna: ne zdravje, ne prilagoditev družbi, ne normalnost, temveč – nekaj novega.

Psihoanaliza se tako ne rodi kot terapija ali tehnika zdravljenja nevrotikov, temveč se rodi kot radikalna spoznavna praksa, neposredno povezana s filozofijo, praksa spoznavanja same resnice sveta, ne le pacientovega trpljenja, simbolna praksa, v kateri odkrivamo resnico sveta, ki zato ni tam zunaj, v zunanjem objektivnem svetu.

Resnice zato ni treba primerjati z objektivnimi stanji sveta, saj kot notranja samim simbolnim procesom spoznavanja in razumevanja sveta že ponuja standarde, za katere sprva naivno verjamemo, da jih bomo našli v objektivnem svetu, neodvisnem od simbolnih procesov.

Notranje nekonsistentnosti samega sveta in vsakega simbolnega procesa zato vedno znova sesujejo poskuse teh, ki želijo spoznati svet, da bi se nekako otresli vsega in segli k samemu Absolutu. Kaj naredi psihoanaliza?

Ni res, da sega analitik v pacientovo podzavest, ki je kajpak skrita njegovi zavesti in je revež ne more razsvetliti, zato za njegovim hrbtom vpliva na njegovo vedenje. Analitik naredi nekaj radikalnejšega.

Ve, da obstaja nezavedno, ne podzavest, ve, da obstajajo nezavedni fragmenti, potlačeni delčki zgodovine, delčki, ki sploh še nikoli niso bili zavestni, ve, kako nastajajo simptomi kot šifrirane tvorbe, ve, kako jih dešifrirati. To ve, velja pa še nekaj drugega.

Ve, da mora pacient vzpostaviti transfer do njega, da mora verjeti, domnevati, predpostavljati, da nekaj ve. Pacient ne ve, kaj naj bi analitik vedel, ta pa ve. Ve, kako interpretirati simptome, nezavedno potlačeno, ve, da analitični proces prestavi pacienta iz enega simbolnega sveta, v katerem nastajajo simptomi, zaradi katerih trpi, v drugega.

Drugi svet seveda ni nič bolj normalen, saj ne obstaja absolutni kriterij normalnosti, je pa drugačen, če upoštevamo razmerja med univerzalnim in partikularnim. Kot tak je boljši, ker je bolj zavezan univerzalnemu in manj partikularnemu.

Je mogoče narediti nekaj takega tudi v obsegu družbenega življenja, ne le življenja posameznega pacienta?