Nova oblika svobode

Pravila šahovske igre niso pravilna ali napačna, niso resnična ali neresnična, ampak zgolj so. Kdor se jih drži, lahko igra šah, kdor jih ne pozna, se jih ne more držati, in ne more igrati šaha. Življenje pa ni kakor šahovska partija. V slednji velemojster, danes je najboljši na tem področju računalnik, preigra poteze vnaprej in izbere tisto, za katero verjame, da je najboljša. Računalnik je boljši v računanju kakor človek, zato na koncu zmaga, ker preigra v svojem vezju milijarde in milijarde potez v zelo kratkem času. V življenju pa je tako, da človek včasih radikalno ne more vedeti, katero potezo potegniti, vedeti pa ne more niti super računalnik. Takrat mora vstopiti v prazno. In šele za nazaj lahko modruje o svoji potezi, kot bi rekel Freud, in ugotavlja, kako dobra je bila. Prav zato je lahko optimist.

Naloga filozofa je, da je optimističen. Tako pravi Alain Badiou v nekem razgovoru. Njegova trditev je vredna razmisleka zlasti zaradi nadaljevanja. Filozof namreč reče, da filozof, ki ne bi bil optimističen, ni od nobene koristi. Ljudje navadno mislijo, da filozofija že sama po sebi ni koristna, medtem ko filozof trdi, da je njena osnovna naloga ali dolžnost, da je koristna in optimistična. Zanimivo: filozofija, ki ni koristna in optimistična, sploh ni filozofija.
 
Začetno razmišljanje je preprosto in razumljivo vsakomur. Ni treba biti filozof, da bi bil človek pesimist. To je zelo razumljivo. Pesimist je lahko vsakdo, medtem ko je filozofova naloga, da pove ljudem nekaj koristnega, nekaj, kar jim pomaga misliti boljši svet, nekaj torej, da lahko razmišljajo o njegovi preobrazbi, da so optimistični, da verjamejo v alternativo: filozof vselej verjame, da je alternativa možna.
 
Materialistično vprašanje vsake filozofije, dodaja Badiou, je zato nujno politično vprašanje o možnostih za ustvarjanje boljšega sveta. In zakaj je sploh treba misliti boljši svet?
 
Prvi odgovor je takoj pri roki: ker obstaja možnost, da ga mislimo. Ne živimo v idealnem svetu in nikoli ne bomo, zato bo vselej mogoče misliti boljši svet. Drugi odgovor je prav tako zelo jasen: ker kapitalizem, v katerem živimo, vedno znova ustvarja krize in poglablja razlike med ljudmi, ki imajo dostop do kapitala, ter ljudmi, ki ga nimajo. Poleg tega je danes, piše se leto 2019, več kot očitno, da je prihodnost ljudi in vseh drugih živih bitij na tem planetu pod resnim vprašajem zaradi podnebnih sprememb.
 
Časi so zato zelo vznemirljivi že zaradi možnosti resnega spraševanja, ali znamo ustvariti, iznajti boljši svet. Vznemirljivost povečuje spoznanje, da tako rekoč vsi politiki in zastopniki oblasti dobesedno v en glas razglašajo, da kapitalizem nima alternative in da je možno misliti zgolj svet kot nadaljevanje trenutnega, aktualnega sveta.
 
Naloga filozofa je zato kristalno jasna in je obenem zelo pomembna. Sveta ne more spremeniti, ker ni v njegovi moči, da ga spremeni, lahko pa ponudi ljudem nove ideje, nove vizije, lahko jim predlaga nove razmisleke o boljšem svetu, ki ne predstavlja nadaljevanja obstoječega sveta.
 
Filozof torej predlaga nove oblike življenja ljudi, pravi Badiou. Ne pojasnjuje obstoječih oblik, ne trdi, da ve, katera oblika življenja je najboljša, saj ni znanstvenik, zgolj predlaga.
 
Predlaga novo obliko svobode ljudi. Ti so danes svobodni, da postanejo predvsem delavci in/ali potrošniki. Svobodni so, da prispevajo k rasti vsega, to pa naredijo tako, da zaslužijo čim več denarja in ga nato porabijo za nakupovanje dobrin.
 
Badiou predlaga novo definicijo svobode človeških bitij: človek je svoboden, da rekonstruira možnosti življenja tako, da je optimist. Da je torej vsaj v tem smislu filozof, ki vztraja pri tukaj orisani definiciji filozofije in ne popušča.
 
Ali kot reče Isaiah Berlin, Marxov biograf, leta 1976: ko postane intelekt sterilen, ker ljudje nočejo misliti in raje odkrivajo odgovornost za lastna življenja nekje zunaj sebe, na primer v državi, se začne občestvo razkrajati. Na žalost ima prav, ker je tako enostavno verjeti v nepremišljene dogme ter ne postavljati domnev in puhlic o naravi vsakdanjega življenja pod vprašaj.
 
Resnično, moč filozofskih idej in filozofiranja je izjemno velika, zato ni čudno, da ljudje spontano spreminjajo že besedo filozofiranje v zmerljivko, namesto da bi jo razumeli in dojeli, da pomeni filozofiranje vnovično zastavljanje vprašanj o življenju, ki odpira nove možnosti za drugačno življenje.
 
Tako nenavadno bizarno je namreč živeti, kot so živeli ljudje tisočletja, ker nihče od njih ni pričakoval, da bodo mislili. Od njih so pričakovali le, vladarji na primer, da bodo ubogali, da bodo podložniki, subjekti. In še danes številni verjamejo, da je svet hierarhično urejen in da oni zgoraj že vedo, kako upravljati z njim, da bo za vse dobro. O, sveta preproščina!