Nova normalnost

To se ne bi smelo zgoditi v tej državi, so govorili opazovalci. Pa vendar se je zgodilo. Zgodilo se je, kar se ne bi smelo zgoditi, nekaj, kar je bilo še včeraj skoraj nepredstavljivo, nemogoče. Toda predsednik, ljubljeni voditelj, je jasno rekel: nikoli ne bomo odnehali. Nikoli preprosto pomeni nikoli.

Na žalost je zgolj fikcija, da napadajo demokracijo samo v afriških državah, v Severni Koreji ali kje drugje v državah v razvoju. Resnica je žalostna in je precej oddaljena od takega razmišljanja. In če bi v kateri od omenjenih držav ljudje vpadli v hram demokracije, kot so vpadli včeraj pristaši ljubljenega voditelja, Donalda Trumpa, bi ZDA verjetno mahoma razmišljale, kako zavarovati demokracijo in jo nekaj izvoziti. Z orožjem, kajpak.
 
Kaj se je zgodilo ameriški demokraciji tokrat? The Guardian poroča takole: Do napada je prišlo potem, ko je Trump pozval množico navijačev, naj se podajo na Kapitol in razveljavijo svoj novembrski volilni poraz. Skupini ljudi je uspelo vstopiti v senatno dvorano, kjer so nekaj minut prej potrjevali rezultate volitev. Izgrednik je stopil na podij in po poročanju poročevalca s prizorišča zavpil: »Trump je zmagal na volitvah.« Štiri osebe so umrle. Na žalost me dogodki niso presenetili. Kdor namreč seje blaznost, bo blaznost tudi žel.
 
Leta dolgo že prenašamo blaznosti nekaterih političnih voditeljev, ki s svojim govorjenem in vedenjem neposredno izzivajo ljudi, da se odzivajo primitivno, na prvo žogo, kot se reče. To pomeni negovanje razmišljanja, da je dobesedno vse dovoljeno, če je ljubljeni voditelj prepričan, da se mu dogaja krivica. Njegovi bolj ali manj fanatični podporniki bodo šli skupaj z njim in v njegovem imenu v boj za pravico, o kateri ne razmišljajo, saj so sveto prepričani, da imajo prav in da razmišljanje niti ni potrebno.
 
Donald Trump tako že nekaj mesecev vztrajno zatrjuje, da so mu ukradli volitve, čeprav številke kažejo ravno nasprotno; pri tem so ga podpirali tudi nekateri drugi ljubljeni voditelji. Vedeli smo, da je Trump zmožen uporabiti čisto vsa sredstva, da bi preprečil novemu predsedniku prevzem državniških funkcij. To je bilo popolnoma jasno, saj mož pogosto kaže jezen, namrgoden, celo besen izraz na obrazu, če mu kaj ni všeč; tak človek je zelo nevaren.     
 
V resnici pa se ne dogaja čisto nič novega. Vsak dan poslušamo poročila, kako se ta ali oni politik oklepa svoje funkcije, dobro plačane službice, in preprosto noče oditi celo potem, ko mu ljudje jasno sporočajo, da ga ne marajo, ko mu dokažejo kraje, ponarejanje, zlorabe in drugo. Vtis je, da je nekaterim ljudem kratko malo vse dovoljeno, da lahko počnejo karkoli, če le znajo svoje početje zaviti v sofistiko in se ponujati odjemalcem, navijačem in vernikom kot blagovna znamka, ki jo ljudje kupujejo dolga leta celo takrat, ko je dokazano škodljiva, nekoristna ali neuporabna.
 
Jezna množica ljudi je velika skušnjava za vsakega voditelja. Ko je proti njemu, je sam žrtev, ki potrebuje zaščito, ko je na njegovi strani, je narcis, ki mu godi, da se toliko ljudi postavlja na njegovo stran in ga potrjuje. Množica vzklika, da ga ljubi, sam pa je zadovoljen, da mu to jasno pove, saj je obenem očitno, da ga nasprotna stran ne ljubi in da je zgolj sovražnik, ki ga je treba obravnavati kot sovražnika, to pa pomeni, da ga je treba odstraniti.
 
Trumpove besede so torej zgovorne in so že postale del zgodovine: Nikoli ne bomo obupali, nikoli ne bomo priznali. Ne zgodi se. Ne priznate, ko gre za krajo. Taka je narava psihotičnega sveta. V njem dejstva preprosto niso več dejstva, ne obstajajo. Človek jih utaji, in jih kratko malo ni. Potem se lahko zgodi dobesedno karkoli.
 
Toliko o vračanju k nekakšni normalnosti.