Nova ideologija

Na prvih straneh uglednih in samostojnih oziroma neodvisnih medijev so te dni poročila o katastrofalnih požarih v Avstraliji in nemirih v Hong Kongu, Čilu, Ekvadorju, Kolumbiji etc. Drugi mediji, ki sicer takisto trdijo, da so neodvisni, skušajo zlasti zabavati ljudi s trivialnostmi iz življenja elit, z opisovanjem sramotnega vedenja politikov, vraževerjem in brezveznimi informacijami. Niti črhnejo ne o smrtonosnem ciklonu, ki je te dni prizadel Bangladeš in Indijo ter povzročil orjaško škodo – umrlo je dvajset ljudi, nekaj milijonov ljudi je bil razseljenih (mimogrede: to je več kot vsa Slovenija). V Hong Kongu je policija te dni ubila demonstranta, obsežni družbeni nemiri pretresajo še Haiti, Peru in Argentino, a mediji o tem v glavnem ne poročajo, saj jih zanimajo profiti, ti pa so neločljivo povezani z ideologijo prijetnega življenja, prerešetanega s škandali, sramotnim vedenjem, z neumnimi političnimi potezami in s prepričanji ljudi, da bo še vse v redu in da bodo uspeli, tekmujoč med seboj.

Nova ideologija, na katero velja opozoriti, dopolnjuje dosedanje zanikanje podnebnih sprememb. Zanikanja je pravzaprav končno sorazmerno malo, ker je res le s skrajnim kognitivnim naporom mogoče zaobiti objektivne podatke o spreminjanju podnebja, zato pa je v porastu nova ideologija, kot rečeno; naredili so korak naprej, potegnili so novo potezo.
 
Nova ideologija se naslavlja na posameznike, češ da tako ali tako ni mogoče storiti ničesar resnega, da bi podnebne spremembe zaustavili. Nov položaj je tale. Bolj ko znanstveniki opozarjajo svet in uporabljajo krepke besede o potrebi po radikalnih spremembah v načinih življenja vseh ljudi, bolj je na delu ideologija, ki pravi, da posamezniki že naredijo čisto vse, kar je v njihovi moči, če jedo malo manj mesa, malo manj potujejo z letali, se vozijo naokoli z bicikli, razvrščajo odpadke, reciklirajo in kupujejo električne avtomobile.
 
Taka ideologija skuša prepričati ljudi, da še vedno velja staro neoliberalno geslo o neobstoju družbe. Obstajajo namreč zgolj posamezniki, ti pa skrbijo vsak zase. To je obenem vse, kar lahko storijo, zlasti pa pomeni, da se ne združujejo in ne delujejo skupaj.
 
Ljudje pa vse bolj počnejo natanko slednje. Medtem ko celo mainstrem ekonomisti končno priznavajo, da je svet na robu nove recesije, ki spremlja gigantske podnebne katastrofe po vsem svetu, ljudje na vseh koncih sveta protestirajo proti neoliberalnemu kapitalizmu, ker ga imajo preprosto dovolj.

To velja zlasti v Latinski Ameriki in Južni Ameriki. Gospodarske napovedi za prihodnost tamkajšnjih držav so namreč take, da si oblasti in prebivalci kake omembe vredne rasti ne morejo obetati, saj naj bi dosegala le okoli pol odstotka, kar pomeni manj vlaganj, slabši izvoz, več varčevanja v javnem sektorju, manjšo potrošnjo blaga in storitev.
 
Znotraj takih koordinat ima izjemno pomembno vlogo drobno spoznanje o naravi človeške osebnosti, o čemer sem že začel govoriti. Šesti faktor, ki ga dodajajo psihologi prejšnjim petim, poudarja pomen zmožnosti človeških bitij za moralno in etično vedenje oziroma delovanje.
 
Širši družbeni okviri aktualnih družbenih nemirov po vsem svetu tako omogočajo nov razmislek o razvijanju antikapitalistične zavesti pri ljudeh, ki lahko postane dovolj močna, prodorna in široka, da zajame resnične koordinate sodobnega družbenega življenja, ki je vse bolj naddoločeno s podnebnimi katastrofami, z delovanjem nesposobnih vlad in z novimi oblikami povezovanja ljudi v mreže, ki obetajo, da tokrat ne gre zgolj za muho enodnevnico. 
 
Prav take oblike medsebojnega povezovanja ljudi osebnosti so lahko izjemno uspešne in prodorne, če imamo pred očmi psihološko spoznanje o pomenu šestega osebnostnega faktorja, ki zajema voljo ljudi, da vztrajajo pri takem delovanju, za katerega vedo, da je moralno in etično pravilno.
 
Študije dejansko dokazujejo, da ljudje delajo bolje, so bolj učinkoviti in vztrajni, ko imajo visoko razvite tri osebnostne dimenzije: poštenost/ponižnost; vestnost; nagnjenost k občutkom krivde (guilt proneness). Da se izognem vsem nesporazumom: nagnjenost k občutkom krivde ne pomeni podrejenosti sadističnemu nadjazu, ki vodi k ruminiranju, tesnobnim stanjem in depresiji.
 
Taki ljudje so med drugim visoko usposobljeni za prepoznavanje čustev pri drugih ljudeh in imajo dobro razvit občutek za moralno in etično delovanje.
 
Na koncu velja poudariti še to, da prav izpostavljene osebnostne dimenzije krasijo učinkovite ljudi in dobre voditelje, ki jih svet danes krvavo potrebuje, niso pa značilne za večino aktualnih voditeljev.