Nova generacija

Ruski anarhist Peter Aleksejevič Kropotkin leta 1902 priobči izvrstno razpravo z naslovom Vzajemna pomoč; pred več kot stoletjem torej. To je razprava, s katero avtor dokaže pomen in vlogo solidarnosti, egalitarnosti, vzajemnosti, medsebojne skrbi za preživetje ne le ljudi, temveč tudi drugih živih bitij, ki večinoma živijo skupaj. Pol stoletja pozneje, po prvi in drugi svetovni moriji, piše Theodor Adorno o potrebi po sodelovanju, egalitarnosti in vzajemni skrbi. Njegovo pisanje in pisanje številnih drugih avtorjev je tudi potrebno, kajti očitno obstaja družbena amnezija, kot jo je imenoval ameriški zgodovinar Russell Jacoby. Danes ni nič drugače, zato pa pandemija nastavlja zrcalo in kdor hoče videti, vnovič prepoznava vlogo in funkcijo medsebojne pomoči, solidarnosti in egalitarnosti za preživetje.

Poudarjanje pomena individualizma, individualnega tekanja za lastnimi sanjami, medsebojne tekmovalnosti in drugih za preživetje človeštva problematičnih idej slabo zakriva dejstvo, da številni ljudje komaj živijo in se vlečejo skozi življenje, ker so bremena vsakdana velika, včasih prevelika. Njihovo trpljenje je pač njihovo, trdijo zagovorniki neoliberalne brutalnosti, življenje je trdo, neizprosno in kdor ne more preživeti, ne bo preživel, ker je taka logika preživetja.
 
Logika preživetja nas uči nekaj, kar je ravno nasprotno. Kropotkin, Adorno in Jacoby se ne motijo. Ljudje bi morali biti neprimerno bolj pozorni na trpljenje drugih ljudi kakor na lastno tekmovalnost in zmožnosti za prehitevanje drugih ljudi v imaginarni bitki za denar, premoženje in petnajst minut slave.  
 
Moje desetletja dolgo soočanje in srečevanje s hendikepiranim življenjem me je že davno tega prepričalo, da sta smisel in pomen eksistence daleč nad tem, kar se mi sicer nenehno ponuja v obliki cunamija: drobni užitki tu in drobni užitki tam brez zahteve, da o čemerkoli razmišljam. Kot bi se mi ponujali užitki, rekoč, da mi ni treba misliti in da mi zaradi tega ni treba imeti slabe vesti. Resnično, nenehno zakrivanje mizerije življenja se razvija in širi kot opravičilo za trpljenje, ki naj bi bilo sestavni del trdega in od ljudi odtujenega življenja. Opravičilo pravi, da se lahko pomirimo, ker za trpljenje nismo krivi sami in da posameznik tako ali tako ne more narediti ničesar, da bi kaj spremenil ali premaknil na bolje. Tolažba je sicer kratkotrajna, zato so potrebni novi in novi odmerki, potreben pa je tudi žargon. Odmerke rade volje ponujajo proizvajalci, in sicer po zmernih cenah, ob tem pa vsakič obvezno dodajo, da jih bo ravnokar zmanjkalo, kar naj bi pomenilo, da moramo pohiteti. Hiteti moramo tako ali tako nenehno, saj je življenje nujno iz dneva v dan bolj dinamično, poudarjajo v zboru.
 
Človek naj bi bil v tako dinamičnem življenju tudi spontan, pozitiven in optimističen, toda ne preveč, kajti treba je biti tudi previden in nezaupljiv.
 
Ideje niso več potrebne, saj zadoščajo komuniciranje, prenašanje informacij in kopičenje vtisov. Sodelovanje je prijazna beseda, ki se poda govorcem, ko stojijo pred kamerami, kjer se od njih pričakuje žargon, puhlice, novorek in obvezno poudarjanje lastne uspešnosti.
 
Nova generacija bo vedela, da je uspešnost najprej kolektivna in da je etičnost zavezanost skrbi za drugega, ne za svoj ego.