Notranji mir namesto razmišljanja

Vedno znova mi kdo reče, naj povem, kar mislim povedati, na kratko, v treh stavkih, z nekaj alinejami, naj preskočim nepotrebno in utrujajoče filozofiranje, naj povem le bistvo. Včasih mi celo svetujejo, naj bom kratek in jedrnat, da mi poslušalci ne bodo zamerili. Na njihovo žalost znam pojasniti njihove želje in zahteve, vem, zakaj je danes tak način naslavljanja na druge ljudi tako moden, razširjen in navidezno privlačen ter kakšno ideološko funkcijo ima za obstoj neoliberalnega kapitalizma.

Človekova zavest je taka, da človek opazi spremembo, jo zazna in skuša pojasniti šele takrat, ko se zgodi. Logično je, da spremembe ne more opaziti, če se še ni zgodila, zato to spoznanje ni zanimivo, saj je trivialno. Reči hočem nekaj drugega. Ko opazimo spremembo, na primer pri sebi ali v občestvu, ko sprememba končno pride do naše zavesti, nam je jasno, da je vse že odločeno, da se je vse že zgodilo, da torej spremembe, ko se je dogajala, sploh nismo zaznali, da smo jo torej zaznali prepozno. Kaj vse to pomeni? Predvsem to, da razvoj sveta in nečesa v njem ni linearen, premočrten, da ravno zdaj živimo v svetu, v katerem je bistveno več dobrin in blaga in storitev in vsega kot pred stoletjem, v svetu, v katerem spontano zaznavamo, kako vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredujemo, toda sočasno ima vse več ljudi paradoksno in ironično obenem tesnoben občutek, da se približuje sprememba, da se morda že dogaja, da nas čaka celo katastrofa, da najbrž ni res, da bo jutri vsega še več, da bo gospodarska rast prinesla še boljše življenje, da se je torej odločilna sprememba že zgodila. Svet se očitno giblje in spreminja na bolj zapletene načine, kot si mislimo in kot bi radi.
 
Zlasti se giblje in spreminja tako, da nastaja in se širi vtis, da danes za njegovo razumevanje ni treba brati debelih knjig, da ni treba brati knjig avtorjev, ki so že mrtvi, da je čisto dovolj poslušati kratka sporočila gurujev, modrecev in ljudi, ki se zanašajo na intuicijo, nekateri pa kar na nekakšna kozmična sporočila in sporočila od Boga, ki bojda pričakuje od ljudi, da delajo dobro.
 
Nastaja in širi se vtis, da znanost ne more pojasniti vsega, da ni treba natančno in poglobljeno misliti, da se človeku od takega razmišljanja lahko zmeša, da obstaja nekakšna holistična, celostna in celovita modrost onkraj ali pa tostran natančnega razmišljanja, ki nas navduši, začara, fascinira s svojim domnevnim globinskim in globokim izvorom, zaradi česar se nam zdi, da je vse v redu in da napredujemo vsaj kot posamezniki, če že človeštvo kot celota ne napreduje.
 
Verjamemo v kratka sporočila, globoke modrosti in holistične izreke, ki jih razumemo in celovito dojamemo kar mimogrede, intuitivno, kot naj bi dojemali podobe, slike, diapozitive, ki nam jih kažejo predavatelji, češ da si možgani podobe prej in bolje zapomnijo kakor besede, kar je čisti nevrološki mit, vendar nam je vseeno.
 
Kupujte torej in ne razmišljajte. Ne ustavite se. Bodite dobri potrošniki modrosti, ki se podajo blagu. Življenjske lekcije so modrosti in te so obenem življenjske lekcije. Vsakdo je lahko moder, če jih zbira in uporablja po potrebi, saj so zelo koristne. Življenjske lekcije ali lekcije za življenje so tudi dobrine, zapakirane v privlačne podobe in modre stavke.
 
Zmagoslavje podob in modrosti nad idejami in razmišljanjem je tako rekoč popolno. Ljudje sicer pogosto rečejo, da nimajo nikogar za resno pogovarjanje, toda obenem že pristajajo na lekcije, ki jih nudijo lepe podobe in modri okraski. Krepi in zagotavlja ga spontano prepričanje ljudi, da je za življenje pomembno ohranjati notranji mir, ta pa je neločljivo povezan z zmožnostjo, da ne razmišljajo [preveč].