Notranje izključevanje

Včasih slišimo, da so nekateri ljudje izključeni in da potrebujejo vključitev ali inkluzijo. Slišimo tudi, da so na primer izključeni iz družbe ali potisnjeni na njen rob. V takem razmišljanju je vselej sled nečesa patetičnega in stereotipnega, celo dolgočasnega in nezanimivega. Lahko nastane tudi zmeda, kajti kdor je na robu družbe, ni izključen iz nje, saj je še vedno v njej – je pač na njenem robu. V resnici je v modernem svetu težko dokazati, da je kdo izključen iz družbe, kajti zunaj nje je samo narava. Kljub vsemu pa vsaj intuitivno razumemo, kaj naj bi pomenilo, da so nekateri ljudje izključeni, in enako razumemo, kaj naj bi pomenila inkluzija. Kljub temu je potreben dodaten razmislek, saj je intuicija premalo za dober vpogled.

Natančnejše razmišljanje o naravi izključenosti iz družbe nam pove, da pomeni prikrajšanost za nekaj od tega: prepoznanje/pripoznanje; socialni in družbeni status; spoštovanje in dostojanstvo, pravice; dostop do kapitala; dostop do produktivnih socialnih oziroma družbenih dejavnosti in odnosov.
 
Tako razmišljanje nam brž postreže s spoznanjem, da ne obstajajo trdno določene skupine ljudi, na primer invalidi ali ljudje s posebnimi potrebami, za katere bi veljalo zapisano. Ugotovimo, da so ljudje selekcionirani ali izbrani po posebnih ključih, ki niso enoznačno določeni vnaprej, sploh pa niso naravni ali dani od Boga. To pomeni, da nastajajo različne mreže ljudi, za katere se v določenem obdobju zdi, da so izključeni iz produktivnih socialnih in družbenih praks ali odnosov. Zdi se, da so izključeni, vendar niso, kajti obstoječe družbene prakse jih potrebujejo natanko tam, kje so.
 
Francoski filozof Étienne Balibar je v nekem predavanju na Univerzi Kolumbija (marec 2004), naslov predavanja je Razlika, drugost in izključitev, sijajno razčlenil naravo izključevanja ljudi. Takole je rekel: izključitev ne pomeni zavračanja ljudi in njihovega potiskanja proti zunanjemu prostoru, temveč pomeni, paradoksno, izključevanje proti notranjosti ali notranje izključevanje, katerega skrajna oblika so »totalne institucije« (Goffman) in koncentracijska taborišča.
 
Do podobnih sklepov je prišel Michel Foucault s podrobnim raziskovanjem oblastnih mehanizmov, ki pogosto neopaženo ali nezaznano podpirajo procese, s katerimi so nekateri ljudje izključeni na načine, ki jih dobro izraža angleška besedna zveza singled out within the society: obravnavanje nekaterih ljudi (ali govorjenje o njih) na način, ki je drugačen od načinov, s katerimi sicer obravnavajo druge ljudi (ali govorijo o njih).

Pomembnost in uporabnost koncepta notranjega izključevanja je velika, kajti oblike diskriminiranja, razločevanja ljudi, stigmatiziranja in določanja njihovih identitet se ves čas spreminjajo in ohranjajo. Ni torej res, da bodo z razsvetljevanjem ljudi kar izginile. So inherentni del družbenega življenja, čeprav ni nobene nujnosti, da so. Zlahka si je mogoče zamisliti družbeno polje, v katerem takega izključevanja preprosto ni. In zopet ni vpisano v tkanino vesolja, da takega družbenega polja ne moremo ustvariti. Ne z razsvetljevanjem družbe ali drugih ljudi, temveč z organiziranim skupnim delovanjem.
 
Tako delovanje je izjemno zahtevno, kajti procesi notranjega izključevanja niso zlonamerni poskusi nekaterih ljudi, da bi druge izključili. Ne, zadeva je kompleksnejša.
 
Izključevanje ljudi je nujni produkt ali učinek prizadevanja ljudi, da bi določili svoje identitete ali svojo istovetnost. To lahko naredijo le na en sam način: tako, da se znebijo razlike, da jo imajo za neuporabno, neželeno. To je povsem razumljivo: ne morem biti istoveten, ne morem ohranjati istovetnosti, če ne potiskam razlik in različnih, drugačnih ljudi proč od sebe. Enako velja za sebstvo. Vedno moram plačati ceno. Ko se oklepam svoje identitete, svoje istovetnosti, svojega ega ali svojega sebstva, nujno projiciram drugačnost in drugost v druge ljudi, ki mi avtomatično niso všeč, morda pa jih že celo nekoliko sovražim in mi gredo na živce.  
 
O orisani perspektivi odkrivam velik pomen odprtosti, ki je obenem odprtost do lastne istovetnosti, ta ni določena, in drugega človeka, čigar istovetnost prav tako ni določena, sicer odprtost kratko malo ni mogoča.