Notranje ali intrinzične značilnosti življenja v kapitalizmu

Kako vemo, da živimo v hierarhično organiziranih družbah, kako vemo, da so v kapitalizmu zelo pomembni medsebojno tekmovanje, dobičkonosnost, privatna lastnina kapitala, proizvodnja dobrin zaradi same proizvodnje in zaradi dobičkov, da je zelo pomembno življenje elite, da je pomembno nenehno zatrjevanje, da družba ne obstaja, da kapitalizem nima alternative in da bo večno tu? Čisto preprosto. Pogledamo okoli sebe in se prepričamo. Če imamo v glavi ustrezne koncepte in kognitivne modele, tudi vidimo; drugače je, če jih nimamo – potem pač ne vidimo.

Hierarhična organiziranost kapitalističnih družb najprej pomeni, da imajo različni ljudje drugačen dostop (access) do kapitala, do pogojev, ki omogočajo, da življenje cveti, se bohoti, prinaša blagostanje (well-being), občutke izpolnjenosti, zadovoljstva in sreče, da je torej življenje meaningful. Morda imajo ljudje enak dostop do česa drugega, na primer do srečk za loterijo, toda do kapitala, te najpomembnejše zadeve v kapitalizmu, ga prav gotovo nimajo. 
 
Kapitalistično življenje omogoča nekaterim ljudem lahek dostop do kapitala, ki se potem pogosto še kopiči,  večina ljudi pa ga celo nima, zato mora delati in se ponujati lastnikom kapitala, če hoče preživeti, preživeti pa tudi zares hoče, če ne omenjam milijonov ljudi, ki ne delajo, pa bi radi delali, a nimajo dostopa, številni pa zato tudi ne preživijo ali pa je njihovo življenje zelo kratko.
 
Kapitalizem pa ni urejen samo hierarhično, ampak tudi pomembno ovira demokracijo in svobodo ljudi. Lastniki kapitala namreč nimajo posebnega interesa, da bi o tem, kam bodo vlagali svoj kapital, soodločali še drugi ljudje niti takrat, ko njihove odločitve pomembno vplivajo na življenja številnih ljudi in celotna občestva. Moč, ki jo prinaša kapital, pomeni tudi, da lastniki kapitala, zlasti velike korporacije, od zgoraj nenehno pritiskajo celo na vlade in države, da ustvarjajo dobre pogoje za biznis, kot jih imenujejo; zopet nimajo kakega posebnega interesa, da bi ljudje tam na dnu lestvice demokratično soodločali, kaj so dobri pogoji za biznis in kaj so na primer dobri pogoji za življenje. Lastniki kapitala imajo prav tako možnost, da odločajo, kaj bodo delavci delali, pod kakšnimi pogoji in za kakšno mezdo. Podjetja so zato lahko organizirana hierarhično, lastniki kapitala pa imajo celo možnost, da se obnašajo kot diktatorji. Delavec zato v glavnem ne more reči Ne, medtem ko lastnik kapitala zlahka zavrne pobude ali predloge, kam naj bi bilo koristno vlagati kapital, če meni, da tako vlaganje ni dovolj dobičkonosno. Poleg tega ima delavec neprimerno manj možnosti za uresničevanje svojih sanj o dobrem in meaningful življenju kakor lastniki kapitala.
 
Lahko nadaljujemo z razmišljanjem, zakaj kapitalizem podpira hierarhično urejenost občestev, družbene neenakosti, zakaj ga demokracija predvsem ovira, zakaj ne prenese solidarnosti občestvenega življenja.
 
To najprej ne pomeni, da demokracije, solidarnosti in egalitarnosti absolutno ni, saj je tamle veliko ljudi, ki skrbijo za vse to, pomeni pa, da kapitalizem to ovira, ker je temeljno gonilo kapitalističnega življenja ekonomski interes lastnikov kapitala, ki predvsem skrbijo sami zase in za dobičke, številni izmed njih pa tudi dejansko so pohlepni, čeprav imajo obenem od tega določene koristi tudi drugi ljudje.
 
Tekmovanje v hierarhično urejenih občestvih je najtesneje prepleteno s strahom pred drugimi ljudi, ki so lahko uspešnejši, tudi s pohlepom, da bi drugi dobili manj, ker bi potem ostalo več za zmagovalce. Solidarnost tu nima česa iskati.
 
Ali kot pravi Erik Olin Wright: delavci tekmujejo za delovna mesta; lastniki kapitala tekmujejo za napredek; podjetja tekmujejo za dobičke. Tekmovanje ustvarja zmagovalce in poražence. Bolj intenzivno tekmovanje in večji vložki potegnejo za seboj več pohlepa in strahu med posamezniki.
 
Kapitalizem, ki spodbuja kompetitivni individualizem in privatizirano potrošnjo dobrin in storitev, ne more sočasno spodbujati ljudi k blagostanju in sreči. Ključna značilnost kulture kapitalizma je namreč popolnoma jasna: občestvene vrednote, kot so ljubezen do bližnjega, solidarnost, blagostanje, so zelo zaželene v vašem domu in morda še v bližnji okolici, tamle zunaj, na globalnih trgih, kjer se zares odloča o usodi občestev, držav in sveta, pa nimajo česa iskati. Ljudje, tudi lastniki kapitala so ljudje,  so zato lahko čudovita bitja zasebno, v domači dnevni sobi, ko pa stopijo ven, na globalna prizorišča, je njihov motiv zopet zelo jasen: tekmovanje z drugimi ljudi v gonji za uspehom celo tedaj, ko je to v njihovo škodo – mislim na škodo teh, ki tekmujejo z drugimi, in na škodo teh drugih. Več o tem pa sem zapisal včeraj v komentarju k poročilu Global Happiness and Wellbeing Policy Report 2019.