Nostalgija in žrtvovanje

Nekdo mi je napisal pismo in mi ga prijazno poslal. Hvaležen sem. V pismu je zapisano tudi tole: Ti vsak dan pišeš o dogodkih v svetu, ki niso prav optimistični, sam pa vztrajaš prav v tem. Imaš upanje, se radostiš … Kljub vsemu. Kako? Sledi moj odgovor.

Prebujam se. Včasih sredi noči, pogosto proti jutru, ko je ura štiri ali kaj takega. Ni mi še treba vstati. Lahko bi, ampak v postelji je toplo. Ne premikam se, da ne bi zbudil žene. Ne morem se znebiti vseh misli, ki prihajajo in prihajajo. Tudi o koncu sveta. Ne morem zanikati vsega, kar sporočajo znanstveniki, in tudi nočem, ne morem verjeti, da politiki še vedno govorijo, da bo do leta 2100, ko me že zdavnaj ne bo več, njih pa tudi ne, vse v redu, da nas bo rešila tehnologija in podobno. Ne mislim, da bo konec sveta, seveda ne, vendar bo trpljenja veliko. Vem, da bo tako, ker korporacije zlepa ne bodo popustile, saj so dobički od nafte in zemeljskega plina preveč mamljivi.
 
Nimam dobičkov in nimam kapitala. Veselim pa se, da imam kup privilegijev. Družino. In prijatelje. Lepo skodelico za čaj iz porcelana. Da so najini otroci odrasli. Ne vem, kako bo, ko bodo toliko stari, kot sem sam danes. Potem so tu drobne vsakdanje radosti. Nasmehi in obdarovanja, tople besede, stiski rok, objemi, pogovori, glasba in filmi, knjige, besede modrecev, duhovi teh, ki so že odšli, tolažilne besede, sprehodi, občudovanje slik – zadnjič sem gledal film o Vincentu van Goghu.  
 
Ni mi treba zmrzovati v šotoru kot oni begunci v Bosni. Nihče me ne preganja, čeprav me nekateri zmerjajo in ne marajo mojih blogov; pa kaj, jih pač ne marajo.
 
Včasih mi uspe zaspati nazaj. Ob meni je toplo ženino telo. Kako neverjetna, čudežna je bližina drugega človeka, zdravilni dotiki, mirno dihanje. Zunaj se počasi dani, v daljavi laja pes, poleti se oglašajo prebujajoče se ptice. Spomnim se Tarkovskega in njegove Nostalgije. Priplavajo podobe iz drugega njegovega filma, Žrtvovanje. Zavedam se, da tudi sam zalivam suho drevo kot oni deček, toda še naprej ga zalivam z nevidno vodo. Vem, da je to metafora, ki me tolaži, čeprav se zdi zalivanje povsem nesmiselno in celo absurdno.
 
Pri čem torej vztrajam? Ima vse skupaj sploh kak smisel? Naj napišem še en blog? Čemu? Koga sploh zanima! No, nekaj jih je, ki mi pišejo, naj vztrajam. Da so moje besede zanje kakor balzam. Da jim pomagajo vztrajati. Brez njih bi bilo težko. Kdor je sam, težko vztraja.
 
Vztrajanje se zdi kot čarovnija; pravzaprav ni res, da se samo zdi, saj zares je. Človek kar vztraja, čeprav nima zadnjega odgovora, zakaj in čemu. Potem vselej napoči trenutek, ko me sezuje. Nekdo nekaj reče, pošlje drobno besedo, se odzove na mojo navzočnost na tem svetu. In je svetlo. Je toplo in je radost. Te dni sem napisal pismo in ga odposlal.
 
Dobil sem odgovor.
 
Dragi Dušan, 
ganjena do solz ti v ta lep, sončen dan kličem ... hvala.
Objem.
 
Ne mislim, da sem kaj posebnega, ker nisem. Pred očmi je še vedno podoba iz mladosti, ko odhajam zjutraj v šolo. Imam dolge lase, zvečer sem si jih umil, uživam, ker rahlo valovijo in mi jutranja sveža sapa boža obraz. Svetlo je, sonce sicer še ni vzšlo, cesta je prazna, naokoli je mir. Rečem si, da je vse na svojem mestu.
 
Potem prileti še eno pismo. Ne morem opisati, kako zelo pomembno je zame, da imam nekoga, kot ste vi, ob svoji strani. Ne da mi samo krije hrbet, temveč da mi pomaga videti bolj jasno. Zelo sem hvaležen. In rečem dijaku, s katerim pogosto klepetava. Ko me vpraša, kako sem, odgovorim: moje srce je radostno in leti kot sokol.