Nosim rdečo zvezdo in bog obstaja

Rdečo zvezdo nosim, ker je simbol. Ni simbol komunističnega nasilja, kot mislijo nekateri, temveč je simbol etične drže. Ko razmišljam o etiki in etičnosti, o etični drži, se zavedam, da je kategoričnemu imperativu vseeno za moje blagostanje. Natanko zato tudi ne preračunavam in ne stavim na druge ljudi, da me bodo rešili iz nezavidljivega položaja. Če sem na križišču in vem, da me hoče nekdo zbrisati z obličja Zemlje, se mu uprem. Ne mislim na svoje udobje in ne računam na zaveznike. Če obstajajo, toliko bolje, toda najprej računam nase in na univerzalno zmožnost za etično držo.

Ključno pri tem je, da sem bitje, zmožno za razmišljanje, to pa me neposredno povezuje z bogom. Descartes namreč spozna, da bog nujno je, ko človek razmišlja. Spinoza, njegov učenec, tudi. Bog namreč je razmišljanje in ko razmišljam, bog je; na začetku je bila zato beseda. Mislim, torej sem, in bog obstaja. Descartes in Spinoza stojita s tem spoznanjem na samem začetku nove epohe, ki terja danes – nov začetek.
 
Zlahka se namreč prepričamo, da imajo vraževerje in fikcije več realnih učinkov na vsakdanje življenje ljudi kakor znanost, filozofija ali latinski vzklik Sapere aude skupaj. Kdor si drzne, je ultimativno zavezan nečemu, čemur se skušajo ljudje v vsakdanjem življenju spontano izogniti za vsako ceno. V tem je nekaj paradoksnega. Kantov kategorični imperativ je namreč onkraj tega, kar imenuje Freud načelo ugodja. In v vsakdanjem življenju ljudi veliko bolj kakor razum vodijo fikcije, patološki interesi, slepe strasti in imaginarne želje. Naj naveden primer.
 
Ljudje, ki ne verjamejo v podnebne spremembe, ne vedo niti, zakaj dvomijo, niti, v kaj dvomijo. Osnovna psihoanalitična spoznanja nam pomagajo razumeti, zakaj ne vedo. Njihovo razmišljanje, vedenje in delovanje namreč zlahka pojasnimo.
 
Najprej verjamejo, da nobena znanost ne more 100 % natančno pojasniti sveta in tega, kar se dogaja v njem. Mislijo torej, da so znanstveniki gotovo še kaj pozabili, da česa še ne razumejo čisto natančno, da obstajajo tudi drugačne razlage, ki jih bodisi zagovarjajo drugi ljudje ali pa jih še bodo. Torej skušajo ustvariti vtis, da gotovo obstaja prostor, razsežnost realnosti, ki uhaja merilnim napravam znanstvenikov in njihovemu sicer ostremu očesu.
 
Bridko se motijo, kajti v grobem ne razumejo, da ljudje pojasnjujemo svet in si ga razlagamo na dva glavna načina. Eden je empiričen, drugi je formalen. Empirične razlage se zanašajo na dejstva, eksperimente in merjenje, formalne razlage na logiko in pravila razmišljanja ter rabe vseh mogočih jezikov, vključno z matematičnim.
 
Če bi dvomljivci to dobro razumeli, bi jim postalo jasno, da se nezavedno zanašajo na vraževerje. Nimajo namreč empiričnih podatkov, s katerimi bi nasprotovali znanstvenim spoznanjem, nimajo formalnih in logičnih dokazov, da se motijo. V rokah torej nimajo ničesar.
 
Njihovega razmišljanja zato ne pojasnjujemo tako, da jim dovolimo dvom, češ da človek res ne more biti 100  % prepričan v nič, ampak uporabljamo psihoanalitične koncepte.
 
Ljudje, ki se zanašajo na vraževerje ali pa preprosto nekaj trdijo, pa ne vedo, kaj trdijo, so praviloma globoko v sebi prestrašeni. Led na Grenlandiji, Arktiki in Antarktiki se bo talil neodvisno od tega, kar verjamejo, njihov dvom pa je posledica notranje negotovosti in obrambe pred neizogibnim.
 
Pozivanje ljudi, naj razmišljajo in si drznejo vedeti, je vse bolj simptom časa, spoznanja, da ravno ni predvideno, da bodo ljudje razmišljali. Intuitivno ugotovijo, kaj se dogaja, potem skušajo narediti na nekoga vtis.
 
Dejstvo pa je, da ljudje, ki zares razmišljajo, že od pamtiveka sporočajo sotrpinom, da je resnični napredek življenja odvisen od moči argumentov in razuma. Naslavljajo se torej na druge ljudi kot razmišljajoča bitja, ki verjamejo, da je vsak človek zmožen misliti.
 
In verjamejo, da želijo misliti in delovati, kajti razmišljanje je vselej tudi odločitev za neodvisno razmišljanje o čemerkoli. Torej ni treba reči razmišljajte neodvisno (kritično, ustvarjalno etc.), saj zadošča misliti in biti ljudem vzor. Od njih je kajpak odvisno, ali sploh hočejo tak vzor.
 
Tito je bil dokazano avtoritarna osebnost, bil je avtokrat, ki ne trpi ugovarjanja. Bil je tudi maščevalen in zamerljiv. Nikoli pa ne bo mogoče zbrisati z obličja Zemlje dejstva, da je bil že leta 1943 tak, da v njegovih diplomatskih potezah prepoznavamo to, s čimer sedanji predsednik Pahor nagovarja državljane in jim veleva, naj kar bodo smeli, pogumni, drzni in celo predrzni. Drznil si je namreč iti po svoji poti, čeprav je vedel, da to Stalinu ni niti najmanj všeč. In državnikov, ki bi znali biti tako inteligentni, obenem pa še smeli, pogumni, drzni in celo predrzni, je danes premalo, bistveno premalo, saj morajo biti kakor blagovne znamke predvsem – všečni. Od take drže pač ni nobene koristi, zato mi je čisto vseeno, kako uspešni so pri tem.