Norost sveta ali kaj porečejo zanamci

Včeraj zvečer smo si ogledali odlični norveški film z naslovom Hva vil folk si (Kaj si bodo mislili ljudje); režisersko taktirko je imela v rokah odlična norveška režiserka Iram Haq. Temeljna ideja njenega tokratnega filma je izjemno preprosta: protagonisti skušajo vsi po vrsti narediti, kar naj bi bilo najboljše za šestnajstletno Nisho, vsaj tako pravijo, le enega nikoli ne naredijo – nihče se ne pogovarja z njo, da bi ugotovil, kaj se je dejansko zgodilo, in nihče ji ne verjame, ko sama od sebe zatrjuje, kaj se je zgodilo. Konec filma je zato natanko tak, kakršen mora biti. V naših krajih ni dosti bolje: ljudje se bistveno premalo pogovarjajo med seboj, čeprav bi se morali. Zakaj tega ne naredijo?

Propaganda za slovensko zdravo hrano, ki to ni, je neracionalno početje, ki je sicer značilno za človeška bitja; ta  se pogosto obnašajo predvidljivo neracionalno in iracionalno. Umetna inteligenca je zato v številnih primerih učinkovitejša in inteligentnejša od človeških osebkov; navsezadnje imam raje, da me operira računalniško vodena roka kakor roka nekoga, ki lahko naredi usodno napako, ker se je ravno tisto jutro sprl z možem ali ženo in je pod stresom.
 
K norosti človeških bitij lahko dodam še eno. Te dni jo je izrekel novi brazilski zunanji minister Ernesto Araujo. Takole je govoril: podnebne spremembe so eskapada kulturnih marksistov, da bi zadušili zahodna gospodarstva in podpirali gospodarsko rast Kitajske. Potem je dodal, kot beremo v njegovem blogu, da so podnebne spremembe dogma.
 
Drugače rečeno: eskapada je taktika, ki jo uporabimo, da bi osramotili nekoga, ga vznemirili, frustrirali in spravili v brezizhoden položaj. Naj ponovim: zunanji minister Brazilije morda verjame, da so podnebne spremembe taka taktika znanstvenikov.
 
A zakaj je nora izjava nekoga sploh pomembna, saj je takih izjav vsak dan kot listja in trave? Ker je na žalost dober simptom, simptomi pa nastajajo, kot je pokazal Freud, le tako, da nekaj sistematično in dlje deluje. In če je sistematično, ni zgolj muha enodnevnica, ni kaprica tega ali onega posameznika. Torej zadeva tudi druge ljudi. V primeru globalnih podnebnih sprememb kar vse ljudi.
 
Desetletja uničevanja okolja, v katerem živimo in v katerem morda ne bomo več dolgo živeli, spremlja počasno razgrajevanje družbenih in socialnih mrež (social fabric), ki so jih gradile generacije ljudi, da bi dobro živele, pridružuje pa se jim zategovanje pasov v imenu nekakšnega uravnavanja proračuna, ki mu narekujeje ritem zahteve svobodnih trgov, brezmejne tekmovalnosti in dobičkonosnosti. Sledijo si reforme, ki jim sledijo nove reforme, tem pa sledijo še novejše reforme, ki jim bodo jutri dodali najnovejše reforme. Stanje se ne spremeni, zlasti pa se ne izboljša, neenakost med ljudmi je monstruozna, posamezniki imajo v rokah milijarde in sedaj že bilijone evrov, večina ima malo ali sploh nič.
 
V našem svetu nedvomno velja, da so nekateri ljudje manj vredni kakor drugi. Nobena sofistika ne more spremeniti tega objektivnega dejstva. In prav tako je neizpodbitno res, da se nekega dne preprosto bomo pogovarjali o drugačnem načinu življenja, sicer bomo upravičeno izginili.