Normalnost kot skrivanje in bistvo pokra

Igrajo poker. Igralci so hladnokrvni in mirni, kot da so mumije. Ves čas napeto razmišljajo, o čem razmišljajo drugi igralci in skušajo ugotoviti, kakšne karte imajo v rokah. In nikakor ne želijo izgubiti igre. Vložki so preveliki.

Jaz ne igram pokra. Delam z ljudmi. Delam skupaj z njimi. Ne delam z orodjem. In ne delam s stroji. Nisem strojnik. Delam na trpljenju. Ne popravljam avtomobilov, ker jih ne znam. Ne popravljam ljudi, ker niso kakor avtomobili. Delam pa skupaj z njimi, da bi bilo trpljenja, te nenavadne lepljive snovi, čim manj.
 
In pri svojem delu spoznavam golo resnico, kako ljudje sami ustvarjajo trpljenje. To ne pride v njihova življenja od zgoraj, ne nastane magično samo od sebe. Ustvarjajo ga ljudje. In so odgovorni zanj.
 
A laže je misliti, da je za moje trpljenje odgovoren drugi. Da je kriv zanj. Da ga je povzročil, tako kot povzroči gravitacija, da jabolko pade na Newtonovo glavo, ki se slučajno znajde pod drevesom. Ni tako preprosto.  
 
Kot otroci smo se zgodaj naučili, da ni dobro biti »preveč živ«. Bili smo živi in želeli smo živeti po svoje. Sporočali so nam, da tako ne gre. Hitro smo se učili. Če ne gre tako, mora iti drugače. Kako? Kot rečejo oni. Kot predlagajo, kot svetujejo, kot usmerjajo.
 
Naučili smo se tega, kar imenuje Brad Blanton deadening ourselves. To ne pomeni, da smo sami sebe usmrtili, saj je izraz metafora. Pomeni pa, da smo se potegnili nazaj, da nismo več tako živi, kot smo bili, da smo se naučili skrivati se. Naučili smo se živeti na načine, ki jih imajo drugi za primerne tudi takrat, ko dokazano niso. In naučili smo se, kako skriti dejstvo, da se skrivamo, da se nenehno umikamo, da se jim ves čas prilagajamo, ker ne želimo poslušati, da smo »preveč živi« in da to ni v redu, da torej mi sami nismo v redu, da je z nami nekaj narobe, da smo krivi, še preden smo sploh kaj naredili.
 
Od kod ideja, da je z nami nekaj narobe? Lahko da naredimo kaj, kar ni prav, kar je narobe, kar ni dobro, lahko kršimo to ali ono pravilo, toda kako je lahko človek kot celota narobe? Ali obstajajo pravila življenja, da bi lahko rekli, da živi nekdo prav, drugi pa ne? Da je nekdo vreden in da drugi ni?
 
Življenje nima takih pravil, imajo jih samo ljudje. Izmislijo si jih, potem pa vztrajajo pri njih. Živimo lahko na najrazličnejše načine, a vedno se najde kdo, ki reče, da so eni dobri, drugi pa ne. Mogoče je v nedogled razmišljati, kako živeti, da bo prav, mogoče je živeti v razmišljanju, kako živeti, da bo prav. In potem življenje mine v razglabljanju, kako živeti.
 
Živimo in življenje mineva. Čutiti je, kot da gre mimo nas, kot da stojimo na peronu in vlak pelje mimo. Sprašujemo se, kdaj bomo končno začeli živeti. Strah nas je živeti in raje razmišljamo, kako prav živeti. Obstaja življenje kot razmišljanje o življenju. Življenje kot razmišljanje, kdaj bomo živeli in kako. Le da je potem prepozno, ker življenje ne traja dolgo.
 
Veliko ljudi trpi zaradi razmišljanja, kako živeti, kako živeti prav, da ne bo narobe. Obenem brez premora poslušajo, da morajo uspeti in da morajo imeti cilj pred seboj. Potem upajo, da bodo končno dobili dobro karto, asa, s katerim zmagajo v igri pokra.
 
Brad Blanton: Preveč in preveč resno razmišljamo o stvareh in zelo trpimo, ker poskušamo prilagoditi svet našemu razmišljanju. Pritožujemo se, kako svet ne izpolnjuje naših pričakovanj. Razmišljamo o tem, kako življenje ne ustreza temu, kaj vse naj bi bilo, in kako bi moralo ustrezati, in kako je pokvarjeno, ker ne ustreza, in kako bi morali to nekako popraviti. Veliko ljudi prižene sebe z razmišljanjem do smrti.