Norma vsakdanjega življenja

Norma aktualnega vsakdanjega življenja ljudi na tem planetu je silno preprosta in razumljiva vsakomur, kar pomeni, da jo razumejo tudi otroci: vse se mora nenehno spreminjati, vse se mora razgrajevati, da bi nastajalo novo, prestopati je treba vse mogoče meje, kršiti vsa pravila, rušiti vse tabuje. Taka je norma, ki je torej paradoksna, kajti spreminja se vse, le ta norma se ne. V resnici se nenehno krepi in utrjuje. Življenje mora biti namreč dinamično. Politiki zato nenehno sporočajo navadnim ljudem, da gredo naprej in da naj jih zato volijo! Zdi se, da je pomembno le to, da gremo vsi skupaj nekam naprej, da je življenje dinamično, da nihče ne stoji na mestu, da se vse nenehno premika. In zares se premika. Januarja letos je bila tako povprečna temperatura za 1.92°C višja kakor leta 1750. 3°C nad temperaturo iz leta 1750 pa pomeni sesutje vsega živega – verjetno jo bomo dosegli že čez nekaj let, ne šele leta 2050 ali celo 2100. Kam naprej torej gremo?

Kako živijo ljudje v svetu, v katerem se krepi orisana norma?
 
Najprej je očitno, da so ji večinoma podrejeni, da jo vsaj nezavedno sprejemajo, ker spontano verjamejo, da je tako življenje smiselno in dobro, podrejeni pa so tudi zato, ker prav tako verjamejo, da alternativa ne obstaja in ni mogoča.
 
Nenehna transgresija vsega pomeni, da nič ni stalno, stabilno, dolgoročno. Nič ne traja, nič ne sme trajati. Stalna je le transgresija, ki pa nujno vodi v propadanje vsega, kajti ko razpada vse, razpadajo tudi varovalne prakse, kompenzatorne prakse, obrambne prakse, ki varujejo ne le ljudi in občestva, ampak ščitijo tudi samo kapitalistično mašinerijo, da se ne razgradi in sesuje. Dejansko je norost verjeti, da mora vse dinamično razpadati in rasti.
 
Razgrajevanje vsega pomeni tudi kaotično spreminjanje vsega do točke brez vrnitve. To je točka zloma ali sesutja.
 
Kljub temu danes zagovorniki kapitalizma v njegovem imenu govorijo o postkapitalizmu; to je več kapitalizma po kapitalizmu, kakršnega poznamo. V tem je nekaj srhljivega, ne le dinamičnega, kajti o njem govorijo natanko zato, da se ne bi nič spremenilo, kar pomeni, da bodo elite še naprej elite, velika večina ljudi pa bo za delovanje mašinerije povsem odveč.
 
Srhljivo pa je tudi dejstvo, da današnji kapitalizem prodaja ljudem izkušnje, ekstremne izkušnje, neponovljive, ekstatične izkušnje. Zakaj to dela?
 
Psihoanaliza nam pomaga razumeti dogajanje. Vemo namreč, da so ljudje najbolj nadzorovani, ko mislijo, da so svobodni in avtonomni. Psihoanalitično spoznanje ni povsem novo, je pa zanesljivo. V resnici se je namreč težko samostojno odločati, kako živeti. To je zahtevno in naporno početje; ni enostavno biti odgovoren za svoje življenje. Laže je slediti drugim, se obnašati tako, da so vsaj osnovne koordinate že določene, smeri začrtane.
 
V tej luči je jasno, da se že otroci navadijo na tako življenje, saj so dobesedno obsojeni na nedoletnost. Ves čas morajo poslušati starše, ki zase verjamejo, da najbolje vedo, kaj je dobro za otroke, potem pa še vsaj vzgojitelje in učitelje.
 
Kasneje se zgodba zgolj nadaljuje. Vedno je nekdo, ki bolje kakor vi ve, kam je treba iti, kaj narediti, kako se vesti, kako delovati. Ljudje tako spontano preidejo v stanje, v katerem verjamejo, da so elite subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve, če lahko uporabim malo psihoanalitičnega žargona. Obnašajo se, kot da so svobodni, nezavedno pa želijo, da jim elite povedo, kaj naj delajo.
 
Pravega smisla življenja vse to sicer ne prinaša, še manj zagotavlja, in v pozabo gre spoznanje, kaj je najbolj človeško: boriti se za vrednote. To pa je čisto nekaj drugega kot dinamično slediti elitam in sprejemati norme dobičkonosnega življenja.