Norčevanje iz pameti

Razni čarovniki in jasnovidci bodo te dni z roba pameti napovedali prihodnost in ponujali svoja mnenja uporabnikom. Govorili bodo o vseh možnih neumnostih, le o tem, kar nas zares čaka, ne. Kako tudi bi, saj je svet kaotičen in kompleksen, za njegovo razumevanje pa je treba imeti ogromno znanja. Zgolj zrenje v kristalno kroglo, karte ali mušje drekce pač ne more bit nič drugega kot norčevanje iz pameti. A čemu bi se človek norčeval iz pameti, če pa mu ta dolgoročno omogoča preživetje? Odgovor je na dlani: ker se spontani zdravi pameti zdi, da je celo norčevanje iz pameti čisto v redu početje, saj ji zaradi norčevanja ni treba trpeti nobenih resnih posledic. Kdo je na primer pripravljen svojega bolnega otroka prepustiti jasnovidcu, mazaču ali čarovniku, namesto da bi ga odpeljal k prvemu zdravniku z diplomo? Ljudje pa so kljub vsemu zmožni tudi za vedenje, ki ga imenujemo neracionalna racionalnost. Spoznanje je še pomembnejše, če pomislite, da ima čisto vsak človek v glavi možgane, ki se razlikujejo od možganov čisto vsakega drugega človeka, in da zmorejo ustvariti dobesedno neverjetno kompleksne nevronske mreže, pri čemer je število možnih povezav med nevroni tako veliko, da presega število atomov v celotnem vesolju. Jasnovidci pa še vedno stavijo na to, da jim bodo uporabniki preprosto verjeli, ko stresajo pred njih nebuloze. Kako je to mogoče?

Ne smemo pozabiti, da je še stoletje nazaj frenologija veljala za čisto resno znanost. Obstajali so znanstveniki, ki so jo preučevali, pisali so znanstvene članke in delali na znanstvenih inštitutih za frenologijo. In zdelo se je, da imajo ljudje radi preproste razlage, s katerimi se ni treba ukvarjati, o katerih ni treba razpravljati in do katerih ni treba biti kritičen.
 
Če privzamemo, da je spontana naivna psihologija ali ljudska psihologija (Völkerpsychologie), kot jo je poimenoval že Wilhelm Wundt, koristna in na trenutke celo resnična, potem se strinjamo, da obstajajo čustva, občutki, prepričanja, želja ali verjetja, o čemer je sicer mogoče tudi resno dvomiti, obenem pa se že ukvarjamo s starim problemom, ki ga je postavil Aristotel v samo središče svojega razmišljanja o človeški duši: svet je 'tam zunaj', toda obenem lahko rečem tudi, da je znotraj moje glave. Ali drugače rečeno: svet je v moji glavi, ki je zagotovo v svetu.
 
Orisani problem je morda tudi povsem napačen in absurden, toda v tem hipu to ni tako zelo pomembno. Poudariti hočem namreč tole.
 
Ne le ljudska psihologija, temveč tudi resna kognitivna znanost potrebujeta koncept mentalnih reprezentacij sveta, to pa potegne za seboj logično spoznanje, da mora obstajati nekaj, kar je reprezentirano, in da to nekaj obstaja za ljudi, ne le za enega samega človeka. Ali kot bi rekel Wittgenstein: privatni ali zasebni jezik ne more obstajati. Če hočemo, da ima naše reprezentiranje sveta kakršen koli pomen, potem mora obstajati jezik, ki omogoča proizvodnjo pomena. V nasprotnem primeru se ne moremo niti pogovarjati med seboj.
 
Po domače: ljudje smo prisiljeni uporabljati jezik na načine, ki omogočajo nastajanje pomena. Vse to pa se lahko zgodi le, če obstaja občestvo, ki uporablja jezik. Ali potemtakem ne potrebujemo znanosti in za vsakdanjo rabo zadošča ljudska psihologija? Kako je potem z vraževerjem, z napačnimi in nesmiselnimi prepričanji, z neracionalno racionalnostjo? Sprejmemo vse skupaj in si mislimo, da bomo nekako že preživeli?
 
Resnično, človek se lahko norčuje celo iz lastne pameti.