Nora razumnost sveta

Izraz je pred desetletji skoval Herbert Marcuse in z njim močno vplival na moje razumevanje sveta. Ena prvih knjig, ki sem jih prebral, ko sem začel študirati psihologijo, pa ni bila kaka njegova knjiga, temveč je bila Laingova knjiga The Divided Self. Odprla mi je povsem nov svet in spodbudila k drugačnemu razmišljanju o njem. Prvič v življenju sem se resno in poglobljeno vprašal, kako je mogoče, da se zdi ljudem čudno ali nenormalno ali nerazumno, če ima mladenič, kakršen sem bil sam, dolge lase in posluša rockovsko glasbo, ne zdi pa se jim čudno ali nerazumno, če letala z napalmom zasipavajo cele vasi v Vietnamu, vojaki, stari, kot sem bil sam, posiljujejo ženske ter pobijajo otroke in neoborožene starce, politiki pa vsem na očeh goreče opravičujejo vojne, v katerih umre ogromno ljudi zaradi povsem nesmiselnih razlogov, kot razumne in celo pravične. Obenem sem bral Marxov Kapital in skušal dojeti naravo materialne proizvodnje dobrin in samega sveta, znotraj katerega me ljudje dnevno prepričujejo, da smo po naravi sebična, egoistična in k nasilju nagnjena bitja. Na pragu življenja sem se čudil, da veljajo za nore tudi ljudje, ki znajo dobro pojasniti svet, ne pa ljudje, ki prepričujejo druge ljudi, naj se pobijajo med seboj, da veljajo za nevarne ljudje, kot so bili Jezus, Sokrat in Gandi, ne pa ljudje, kot so močne osebnosti ali močni voditelji, ki jim sledijo množice, ne da bi razmišljale, kam gredo, čemu in kakšno škodo delajo na tej poti sebi in drugim. V kakšnem svetu živim, sem se spraševal, in kako naj preživim v njem, da me ne bodo razglasili za nevarnega, potem pa še odstranili?

Kakšen je svet, če lahko v njem razglasijo za norega naivnega in iskrenega najstniškega upornika, v istem dnevu pa podelijo nagrado za mir samozavestnemu politiku, čigar govori so polni slabo prikrite želje po močnih voditeljih, ki znajo udariti po mizi, postaviti mejo, kot se reče, in popeljati množice v delirij? Kakšen je svet, v katerem ljudje leta in leta zainteresirano poslušajo verske voditelje in njihovo vraževerje, ne poslušajo pa vrhunskih znanstvenikov, umetnikov ali filozofov, ki opozarjajo z argumenti na nevidno sistemsko nasilje nad njimi?

Kakšen je svet, v katerem nas dnevno prepričujejo v lepše čase in rast vsega, nočejo pa slišati za analize, ki dokazujejo nizko stopnjo profitabilnosti kapitala, gigantsko zadolženost držav in ljudi ter opozarjajo na nove krize in nova tveganja, ki bodo poslabšala življenja milijonov ljudi?

To je svet, v katerem nenehno rešujejo kapital in kapitalizem na račun delavcev, da bi nekako ohranili ali še povečali dobičke teh, ki imajo v lasti milijarde. Obenem je svet, v katerem morajo navadni ljudje vedno znova zategovati pasove, da ne bi bila prizadeta racionalnost kapitalizma in da bi bila stopnja dobičkonosnosti vsaj za silo znosna, da elita ne bi bila prizadeta.

Naj bodo prizadeti delavci in navadni ljudje, ki bodo odplačevali dolgove še desetletja, da bo le elita zadovoljna in bo hotela vlagati kapital pri nas. Zdi se, da tako prepričanje poganja svet iz ene krize v drugo, če ne omenim podnebnih sprememb, ki so neprimerno hujše od kriz.

Laing mi je odprl oči: velikanske razsežnosti družbene in sistemske norosti naj ostanejo prikrite za vsako ceno, s prstom pa je treba kazati na posameznike in jim dodeljevati nalepke – ta je shizofren, oni je zgolj čuden, tretji pa je že od nekdaj nor, kot so bili nori tudi njegovi starši. Ko sem bil sredi osemdesetih na nekem kongresu v Berlinu, sem skušal umestiti Foucaulta v polje, v katerem mi je že bilo jasno, da so norišnice brez družbe veliko slabše od družbe brez norišnic.

Ko sem se nekaj let pozneje srečal s Félixom Guattarijem in se pogovarjal z njim o Spinozi, ki ga je Cerkev preganjala, ker je bil nevaren, sem sklenil začetna razmišljanja o nori razumnosti sveta, ki jo gotovo dobro ponazarja tudi pikolovska natančnost, po kateri so sloveli graditelji koncentracijskih taborišč, da so bila zgrajena za razumno ceno, vzdrževana z minimalnimi stroški, v njih pa so kurili ljudi skladno s najsodobnejšimi spoznanji, kako čim hitreje zakuriti čim več ljudi, da se ne bi vse skupaj predolgo vleklo.