Nočna mora

Pokol v Srebrenici, srbski nacionalisti so hladnokrvno, načrtno in namerno pobili več kot osem tisoč moških, nekateri slovenski politiki še vedno povezujejo s partizani in komunisti in z drugo svetovno vojno in s povojnimi poboji in videti je, da je v njihovih glavah še vedno nekaj travmatičnega, nekaj, česar se nikakor ne morejo otresti, pa bi bilo dobro, če bi se otresli, saj jih travme obremenjujejo, kot sicer obremenjujejo ljudi, ki so doživeli v otroštvu ali kasneje v življenju kaj travmatičnega, potem pa se dolga leta vrtijo na mestu in se ne premaknejo nikamor. Sedanjost je taka, da terja resno razmišljanje o aktualnosti in bližnji prihodnosti, ki imata svoje zakonitosti, brez katerih ne moreta obstajati. Ukvarjanje s preteklimi travmami je sicer lahko za silo produktivno, če se jih lotimo na dober način, se pravi tako, da se jih končno znebimo in se lahko ustvarjalno posvetimo sedanjosti, še bolje pa je, da prepoznamo nezavedne scenarije, zaradi katerih delamo napačne sklepe in ponujamo ljudem neproduktivne ideje v času, ko bi bilo res treba zasukati rokave in se lotiti objektivnih orjaških problemov, s katerimi se soočamo. In dobesedno nemogoče je, da bi kak s travmami obremenjeni politik prebral dobro knjigo o resničnih travmah, ki nas čakajo, se česa naučil in znal voditi ljudstvo. Dobra knjiga, ki jo pravkar berem, je tale: Corona, Climate, Chronic Emergency: War Communism in the Twenty-First Century, spisal jo je Andreas Malm.

Ko se človek zbudi iz nočne more, olajšano ugotovi, da – je ni več, da je minila oziroma izginila. Psihoanaliza nas uči, da bi morali razmišljati malo drugače. Zlasti takrat, ko se lahko izkaže, da prava nočna mora šele prihaja. Pravijo nam namreč, da bo leto 2021 svetlo in polno rasti, kar naj bi pomenilo, da bo pandemija novega virusa za nami in bo zgolj bled spomin na nočno moro. Ta pa v resnici šele prihaja, kot rečeno.
 
Politiki govorijo ljudem, kar mislijo, da bi slednji radi slišali. Po navadi se motijo, čeprav se rado zgodi, da se tako eni kot drugi vsaj začasno ujamejo v skupnih fantazmah, se pravi v scenarijih, kot bi rekel Freud. Ujemanje je vselej začasno, kajti fantazmatski scenariji so čudna reč – ne morejo se uresničiti in se niti ne smejo, kajti njihova čarobnost je prav v neuresničljivosti. Težko je vztrajati na isti valovni dolžini, kot se reče, zato jih je treba obnavljati ter iskati nove in nove načine za začasno ujemanje in skupinsko uživanje. Politiki to delajo in so pri tem bolj ali manj uspešni.
 
Realnost onkraj vsakdanjih fantazem in skupinskega uživanja je bistveno drugačna, zlasti pa je – realnost. Torej ni izmišljena, kot so izmišljeni fantazmatski scenariji.
 
Svetlo leto 2021 je izmišljeno. Kako to vemo?
 
Najprej vemo zato, ker si malo ogledamo številke, ki nam povedo, kako je z ukrepi, ki jih sprejemajo vlade, da bi zaščitile delodajalce in delavce, da bi zagnale gospodarstva, ki jih je pandemija zelo prizadela. Nekaj časa bo vse skupaj za silo še delovalo, potem pa bodo velikanske množice nezaposlenih ljudi odvisne samo še od – sebe. In ko bo napočilo leto 2021, bodo zaman upale, da se bodo obzorja razsvetlila, ker se ne bodo. Vlade se bodo zadolževale in njihovi dolgovi bodo velikanski – treba jih bo tudi odplačevati. In zelo malo verjetno je, da se bo uresničila tako imenovala krivulja V, kot bi radi politiki.
 
Ljudje se bodo kot razumna bitja obnašali tako, da bodo varčevali, kajti to počneš, če se obetajo hudi časi, stopnja nezaposlenosti bo visoka, dolgovi bodo velikanski, kot rečeno, pandemije ne bo konec, podnebne spremembe bodo še večje. Gospodarska rast bo majhna, investicij ne bo ravno veliko, dobičkonosnost kapitala bo taka, da bo njegove lastnike bolela glava.
 
Kaj se bo torej najverjetneje dogajalo v naslednjem letu?
 
Britanski ekonomist Micheal Roberts: teža javnega in korporativnega dolga bo oteževala oživitev gospodarstva, inflacija bo poskočila in pritiskala na stopnjo obresti. To je recept za korporativne bankrote, finančne krize in stagflacijo, kakršno poznamo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja.