Nismo še tam

Joseph Heinrich začne svojo knjigo The WEIRDest people in the world na zelo preprost, a nadvse prepričljiv način: vaši možgani so se spremenili na način, ki ga vaša kultura visoko ceni. Spreminjajo se že tisočletja, kot se spreminjajo tudi kulture. Ljudje imamo zato zmožnosti, spretnosti, veščine, sposobnosti, ki so zelo pomembne, visoko cenjene in koristne ne le za biološko preživetje, temveč zlasti za obstoj kulture. Ta jih krepi in nagrajuje ljudi, zato se njihovi možgani še naprej spreminjajo. Mednje že nekaj stoletij sodi zmožnost, da vsak posameznik sam najde pot odrešitve, karkoli že to pomeni; pomeni vsaj to, da ni dolžan poslušati drugih in njihovih nasvetov ali celo ukazov, kako se mora vesti. V teh pandemičnih časih je to spoznanje pomembno, a prav tako pomembno je še neko drugo spoznanje.

Število mrtvih zaradi koronavirusa je včeraj (29. september 2020) preseglo milijon. Svet je torej v devetih mesecih izgubil milijon ljudi, umrlo je več ljudi kot v istem obdobju zaradi malarije in virusa HIV skupaj, medtem pa nekateri še vedno vztrajajo, da virusa sploh ni, da ne obstaja in da v najslabšem primeru ni nič drugega kot različica pljučnice ali gripe.
 
Ljudje podobno zanikajo naravo kapitalizma. Z njim je pravzaprav vse v redu, pravijo, le nekoliko ga moremo še razviti in popraviti, potem bo organska skupnost med seboj povezanih ljudi, ki skrbijo drug za drugega. Kapitalizmu moramo tako preprosto oprostiti nekatere dimenzije in načine delovanja, ki še niso dovolj razviti. Zaupati mu moramo, ker ustvari toliko dobrin kot noben drug sistem družbenega življenja doslej. Obenem moramo razsvetljevati ljudi, da bodo imeli dovolj širok pogled na kapitalizem in da bodo uzrli vse njegove pozitivne plati, ki jih nikakor ne smemo izgubiti, ker se bomo potem preselili nazaj v jame.
 
Pomembno spoznanje je, da je razvoj protestantizma v osnovi zavezan bralni kulturi. Ljudje naj bi brali, pravi Luther; to pa obenem pomeni spreminjanje možganov, poudarja Henrich. Spreminjanje možganov krepi zmožnosti za razmišljanje in reševanje problemov, učinki enega in drugega pa so daljnosežni.
 
Drugo pomembno spoznanje je zato tole. Kapitalizem v orisani perspektivi ni sistem, ki mora obstati in postati večen. Daleč od tega. To je sistem, ki ga lahko mislimo in nenehno spreminjamo. Ko ga mislimo, ga že tudi spreminjamo. Ni nam ga treba samo živeti in se obenem ne spraševati, kakšna je njegova resnična narava.
 
Resnična narava kapitalizma ni neznanka. Tudi če ne najdemo v tem trenutku besed, s katerimi bi ga hvalili, jih bomo našli nekoč v prihodnosti, nam pravijo njegovi zagovorniki. Pravijo nam, naj verjamemo vanj in naj mu zaupamo, saj počasi vendarle napreduje v dobro vseh ljudi, čeprav temelji na izkoriščanju delovne sile in na proizvodnji blaga zaradi dobičkov nekaterih.
 
Če bi bil tok zgodovine res lahko tak, potem ne bi bilo nobenega problema. Iz zgodovine pa že dolgo vemo, da je njen tok bistveno drugačen.
 
Nekaj se rodi iz najboljših idej in namer, potem pa se sfiži. Zlahka zato sprejmemo zgodovinske analize, ki dokazujejo, da je se komunizem/socializem v dvajsetem stoletju sfižil. Seveda se je, tega res ni tako težko dokazati. A pravi problem je drugje.
 
Problem je, ker istega spoznanja o naravi realnosti ne uporabijo tudi pri analizah kapitalizma. Vedejo se, kot da zanj zgodovinska logika ne velja. Sklep: kapitalizem se je rodil, potem pa se ni sfižil. Kako je mogoče verjeti kaj takega?
 
Odziv na neuspeh nečesa ne bi smel biti popolno zavračanje. Ne, iz neuspeha se moramo česa naučiti, nato pa poskusiti znova. To je prava zgodovinska lekcija, ki je obenem tudi psihološka lekcija za vsakega posameznika.
 
Nadaljevanje istega je dolgočasno in nezanimivo, poleg tega pa se prej ali slej sfiži. Zares vznemirljiv je šele dogodek, kot bi nemara dodal Alain Badiou, ta veliki filozof, ki je kakor Platon.