Nisem vedel, da sem zmožen za kaj takega

Spinoza me je od takrat naprej navdihoval z držo do sveta, v katerem je bil sam vsekakor žrtev preganjanja, vohunjenja, dokler ga niso na koncu spremenili v heretika in izgnali iz občestva. Kakšna je bila njegova drža? Bila je neupogljiva, vztrajna, nezlomljiva. Spinoza je dokazal, da je človeško bitje, smrtno in končno, zmožno za nesmrtno in neskončno, za dejanja, ki jih ne odtehta noben denar in noben kapital. Ni bil le žrtev krivičnega in sramotnega preganjanja, ni bil krhko, lomljivo živalsko meso, s katerim lahko rablji naredijo karkoli, v srednjem veku in tudi pozneje so to delali zelo pogosto, postal je nekaj drugega – dobesedno nekaj drugega. Ni postal preganjani heretik, s katerim ni smel nihče govoriti, postal je nesmrten vzornik. Na primer meni. 

Ko razmišlja Spinoza o Adamu in Evi, o gesti, s katero jesta z drevesa spoznanja, pokaže, da človek ni žival in ne želi živeti v naravnem raju kakor žival; take želje mu ne moremo pripisati, človek želi živeti zunaj raja. Pokaže, da je človek a priori zavezan neskončnemu, nesmrtnosti, tudi če o tem ne ve prav ničesar, zato ga raj ne zanima niti malo – čisti dolgčas, saj se v njem ne zgodi nič zares zanimivega. Kako je torej zavezan?
 
Zavezan je tako, da se lahko dvigne nad lastno trpljenje v končnem svetu, da lahko misli samo neskončnost in nesmrtnost, da lahko vztraja v taki drži, da ne želi živeti kakor žival, jesti, piti in se ploditi, da je zmožen za nepredvidljivo, da lahko preseneti vse okoli sebe, vključno s seboj, in naredi kaj takega, da pade vsem čeljust dol.  
 
Človek lahko naredi kaj takega, kar nima nobene zveze s tem, kar poseduje, kar ima, z njegovim premoženjem, kaj takega, kar je povsem nepreračunljivo, nedoločljivo vnaprej. Lahko naredi kaj takega, kar ga osupne in pripravi celo do vzklika nisem vedel, da sem tega zmožen.
 
Nisem vedel, da sem zmožen potrjevati življenje, ga afirmirati, se upirati smrti, bolečini in trpljenju. Nisem vedel, da sem zmožen za Dobro, ki je onkraj vsakega partikularnega interesa, onkraj vsake želje in onkraj vsakega motiva.
 
Etično dejanje je torej tisto dejanje, s katerim se lahko vsako človeško bitje upira zlu. To ni stvar njegove želje ali interesa, saj je izraz zmožnosti, ki je a priori. Pravimo, da s takim dejanjem človek deluje kot subjekt (podložnik etičnosti) in podpira novo verigo dejanj.
 
Spinoza je sicer izključen iz določenega končnega občestva, vendar s svojim delovanjem zastopa to, kar imenujemo univerzalno človeško.
 
Univerzalno človeško ima izjemne korenine v partikularnih resnicah, konfiguracijah človeške misli, to pa pomeni, da tako delovanje ne bi bilo mogoče brez resnice, brez možnosti, da človek misli resnico. Ker jo je očitno mogoče misliti, je mogoče tudi etično delovati.
 
V orisani perspektivi je jasno tudi tole. Ljudje za silo še sprejemajo drugačnost, dejstvo, da smo ljudje različni drug od drugega, težave pa imajo s sprejemanjem istega.
 
Isto se namreč uveljavlja skozi disciplinirano vztrajanje pri univerzalnosti resnice. V tem smislu lahko sledimo Sokratu ali Spinozi in zastopamo isto na sicer drugačen, partikularen način. Danes je zato treba bolj kakor razlike zastopati isto.
 
Etičnost lahko definiramo tudi v tej luči. Pomaga človeku kot subjektu vztrajati v srečevanjih z univerzalnostjo resnice in pri učinkih ali posledicah, ki jih imajo taka srečevanja v občestvih.
 
Najlepše pri etičnosti pa je, da človek skozi orisano vztrajanje nastaja kot subjekt, kar pomeni, da ne more smiselno zatrjevati, da je po naravi tak, kakršna je njegova samopodoba, da torej ne more vztrajati v etičnem odnosu do resnice. In samo predanost proceduri resnici ustvarja subjekt, ki nas vedno znova opomni, da je človeško bitje zmožno za bistveno več, kot pa se zdi verjetno spontanemu pogledu na svet.
 
Subjekt resnice je resnično bitje svobodnega uma, ki se vztrajno drži načinov delovanja v svetu, za katere je jasno, da niso nikoli servilni, da ne morejo postati del prevladujočega delovanja ljudi, da se upirajo mizernemu moraliziranju, s katerim človeški osebki v resnici zgolj sprejemajo dani svet in njegove nepravičnosti.