Nikoli ni prepozno

Ljudje ob različnih priložnostih spontano rečejo, da nikoli ni prepozno. Morda verjamejo lastnemu izrekanju, morda pa niti ne vedo, kaj pravzaprav trdijo; preprosto rečejo, kar jim pade na misel, kot se reče. Toda izrek je v resnici silno problematičen, kajti vsakdanje izkušnje nas učijo, da včasih čisto preprosto je prepozno. Poleg tega nas učijo, da je hudičevo koristno, če takrat vemo, da je res prepozno, zlasti pa je pomembno, da uporabimo svoje zmožnosti za metakognicijo in napovedovanje prihodnjih dejanj ter dovolj zgodaj ugotovimo, da bo čez nekaj časa za še nekaj drugega zagotovo prepozno. Ljudje namreč včasih odlašajo z dejanji, dokler ni prepozno, čeprav bi bilo v njihovo dobro, da bi dovolj zgodaj nekaj storili; ne za druge, ampak zase. Vsakdo ve, kaj to pomeni. Torej je neumno vsakič reči, da nikoli ni prepozno. Včasih je najbolje biti tiho.

Petnajstletna švedska najstnica Greta Thunberg je pred nekaj dnevi nagovorila svetovno javnost v imenu svoje generacije. Nagovorila jo je inteligentno in prepričljivo. Bila je tudi kratka, saj ni bilo nobene potrebe po dolgovezenju in mlatenju prazne slame. Spregovorila je na zboru ljudi, ki so tuhtali, kako rešiti človeštvo in vse živo na tem planetu pred globalnimi podnebnimi katastrofami, stuhtali pa niso prav dosti. Nekatere zadeve so namreč kristalno jasne. Takole je rekla: Če boste odlašali z dejanji še naprej, moje prihodnosti morda sploh ne bo. Potem ne bo imelo nobenega smisla govoriti, kaj se bo dogajalo na Zemlji leta 2100, ker bo takrat živelo malo ljudi, ki bi se bili sploh voljni spraševati glede prihodnosti, ker te kratko malo ne bo, zaposleni pa bodo le z golim preživetjem.

Danes je simptomatično, da toliko ljudi še vedno trmasto verjame, da nikoli ni prepozno. Preprosta puhlica je namreč pomembnejša kot prej, saj vsak človek ve, da se v življenju velikokrat izide celo tedaj, ko ne stori tega, kar bi moral storiti, da bi razrešil kak problem, s katerim se sooča; toda včasih se vendarle ne izide. Ko je takrat prepozno, je preprosto zgolj prepozno. To in čisto nič drugega. Ni pomembno, kaj človek takrat reče, kako se skuša zaslepiti, kako še naprej laže samemu sebi, kaj vse si izmisli, da bi lahko verjel, da nikoli ni prepozno.

Takrat ne pomaga nobena modrost več, ne pomaga prižiganje svečk in ne pomagajo molitve. Ni več pomembno, ali bog obstaja ali ne, saj je pomembno le to, kako se človek končno izvije iz primeža vraževerja, lenobnosti in težnje k poenostavljanju, da bi se prepričal, da lahko reši problem, kadar hoče, če se tako odloči.

Včasih je veliko volje, toda poti enostavno ni več.

Psihološke razlage ne primejo več, postanejo nemočne in človek se znajde v nenavadnem položaju, v svetu, v katerem lahko ugotovi le še to, da je predolgo odlašal z dejanji, čeprav je imel na voljo vso voljo in vso vednost, kaj storiti, kako to storiti, kako se obnašati, katere poteze potegniti etc.

V orisanem simbolnem prostoru ni prostora za katastrofično razmišljanje, saj to sploh ni potrebno. Ker znamo misliti, lahko naredimo scenarije za prihodnost in predvidimo, kaj storiti, da ne bo prepozno. Vse to je zelo preprosto in jasno tudi zdravemu razumu.

Če je torej včasih prepozno, da bi se še rešili, je smiselno vso pozornost usmeriti na to, kar se v tistem trenutku dogaja z nami in okoli nas. Ali ni Jezus rekel, naj ne skrbimo glede jutrišnjega dne, ker bo ta skrbel sam zase?

Potem je še pristavil, da je dnevu zadosti njegova lastna težava. Ali kot pravi arabski pregovor: Ko govoriš, morajo biti tvoje besede boljše od molka.