Nihče ni premajhen

Danes je svetovni dan otroka. Samo v Evropi živi 25 milijonov otrok v revščini. Greta Thunberg je otrok. Pred kratkim je spisala knjižico z naslovom No One Is Too Small to Make a Difference. Naslov je zelo primeren iz vsaj dveh razlogov. Prvi je ta, da danes potrebujemo razlike ali diference na globalni ravni, kajti prevladujoči kapitalistični način življenja nas počasi in zanesljivo uničuje, to pa pomeni, da potrebujemo alternativo. Drugi razlog je ta, da nas že majhni otroci učijo presegati egocentričnost in egocentrično razumevanje sveta, kar pomeni, da že v starosti treh let razumejo, da ljudje gledajo na svet različno. In če to zmorejo triletniki, zakaj se ne bi mogli odrasli končno naučiti, da je nekaj narobe, če se razlike med njimi počasi zmanjšujejo in je na koncu videti, da morajo vsi ljudje že zaradi politične korektnosti misliti o svetu enako. Na primer, da je kapitalizem najboljši sistem skupnega življenja in da mora tako tudi ostati, da torej nima alternative, da razlika ni mogoča. Danes pa bi rad izpostavil še eno razliko.

Ljudje namreč spontano mislijo, da obstaja razlika med čustvi in razumom, da so čustva nekako drugačna od razuma, da obstaja med čustvi in razumom poseben odnos, zaradi katerega je mogoče reči, da čustva kdaj zameglijo razum, prevladajo nad njim, in da spet drugič prevlada razum. Verjamejo torej, da je kdaj treba poslušati bolj razum, drugič pa čustva. V resnici pa je odnos med čustvi in razumom precej drugačen.
 
Raziskave razvojnih psihologov, kognitivnih znanstvenikov in nevroznanstvenikov dokazujejo, da čustva nastajajo, da jih torej možgani ustvarjajo in oblikujejo na podlagi znanja ali vednosti. Da bi to razumeli, potrebujemo koncept. Imenuje se teorija ljubezni.
 
Otroci razvijajo teorijo ljubezni na podlagi opazovanja vedenja drugih ljudi. Razlagajo si izkušnje, ki jih pridobijo, in oblikujejo vednost ali teorijo. Z njo si razlagajo nove izkušnje in nove informacije, ki jih dobijo z opazovanjem ljudi okoli sebe.
 
Za otroka je zelo pomembna izkušnja, kako se do njega vedejo odrasli, ko jih potrebuje. Če so prijazni, topli in ljubeči, če so mu naklonjeni, če so potrpežljivi, če skrbijo zanj, otrok vse to čuti in take izkušnje vplivajo na njegovo teorijo ljubezni, s katero si razlaga ne le vedenje bližnjih ljudi, temveč tudi vedenje drugih ljudi, s katerimi se bo šele srečal. 
 
Povsem drugačno teorijo ljubezni razvije, če so starši do njega hladni, distancirani, celo osorni, neprijazni, odsotni in nasilni. 
 
Nove izkušnje vplivajo na njegov model ljubezni, na njegove razlage, zato jih spreminja podobno, kot znanstveniki spreminjajo svoje modele, ko naletijo na nova dejstva. S tem pa otrok ne spreminja le svojih razlag, ampak spreminja tudi čustva, s katerimi se odziva na vedenje drugih ljudi, na njihova čustva in na njihovo delovanje.
 
Otroci torej razvijajo predstave in ideje, kako deluje ljubezen v svetu, v katerem živijo. Njihova ljubezen zato ni čustvo, ki so ga podedovali in je že od začetka v njih, temveč je posledica učenja. Izkušnje nenehno vplivajo na teorijo ljubezni, ta pa na oblikovanje in izražanje čustev.
 
Prav tako vedo, da ljubezen drugega človeka ni nikoli zajamčena, da se spreminja, kot se spreminja tudi njegova ljubezen do drugih ljudi. In enako dobro vedo, da je ni mogoče izsiliti in da je včasih v življenju tako, da ne moreš dobiti tega, česar si želiš.