Nietzsche za staro mamo

Ko sem se pri rosnih dvajsetih prvič resno sočil z Nietzschejem, ko sem strastno prebiral njegova dela, ker so me močno privlačila, nisem vedel, kaj je vzrok za tako navdušenje nad filozofijo, ni mi bilo jasno, katera sila me tako močno žene, zlasti pa si nisem znal predstavljati, da bom desetletja kasneje lahko rekel: dovolj let sem ga preučeval, da lahko rečem besedo ali dve o njem, ne da bi se bal, da bom izrekel kako neumnost.

Recimo, da je pred menoj stara mama, skupaj srkava čaj, ura je namreč pet popoldan, in se pogovarjava o Nietzscheju. Pravzaprav je nekoliko nenavadno, da se s staro mamo pogovarjava o njem, toda nenavadnost najinega odnosa ničesar ne spremeni; kar zadeva naju, bi se vsakdo moral pogovarjati o Nietzscheju. Kaj bi torej lahko rekel stari mami in kaj filozofskega bi bilo celo treba reči v teh čudnih časih?

Ne bi govoril o odnosih med družbenimi strukturami, subjektivnostjo ljudi in politično dejavnostjo, katere cilj so družbene spremembe. Prav tako ne bi govoril o Nietzschejevi kritiki humanizma, o alternativni teoriji subjektivnosti, o večnem vračanju, o feminizmu, o antiavtoritarnih politikah. Vsemu temu žargonu bi se ognil v velikem loku.

Govoril bi o naravi kritične misli, o kateri razmišlja Nietzsche vse življenje in vedno znova poudarja, da je njeno bistvo potrjevanje, afirmacija, nekaj konstruktivnega torej, ne zgolj ugotavljanje, kaj je narobe, kaj ne deluje, kje se kdo moti ali kako neumen je. Prav zato bi se osredotočil na Nietzschejev pojem volja do moči. Morda bi bilo to dodatno pomembno zaradi dejstva, da ga tako zelo malo ljudi razume in da tako veliko ljudi misli, da je nekako povezan s Hitlerjem, z nacizmom in s totalitarnostjo.

Nietzsche je bil v resnici zelo jasen in celo nedvoumen: volja do moči pomeni ontološko samopotrjevanje. Po domače, prosim, bi rekla stara mama.

Seveda. Nietzsche govori o tem, da je volja do moči najprej človekovo vztrajanje, čeprav nima svobodne volje, ki so jo doslej kritizirali številni filozofi od Spinoze do Foucaulta, Deleuza in drugih. In pri čem kljub temu vztraja, pri čem lahko vztraja? Pri pozitivnem potrjevanju, pri ohranjanju nečesa, pri obrambi, varovanju nečesa. Česa?

Naj potegnem vzporednico, da bo zadeva zelo jasna. Ali ima Hitler voljo do moči? Ali kaj potrjuje, ohranja, varuje? Nikakor ne, mož samo uničuje, zato njegova volja do moči, ki je bistveno volja do oblasti, ni v nikakršni zvezi z Nietzschejevim konceptom volje do moči.

Volja do moči je morda nekoliko neroden izraz, ker ga številni ljudje že od Nietzschejevih časov sem spontano vedno znova razumejo kot voljo do oblasti, voljo do uničevanje, do zanikanja življenja, do nihilizma, do prevlade, do nadvlade, do ukazovanja ljudem, do podrejanja, discipliniranja, nadzorovanja in kaznovanja drugih ljudi.

Nihilizem, pravi Nietzsche, pomeni natanko zanikanje življenja, zato je Hitler nihilist in nima absolutno nobene resne zveze z Nietzschejem niti tedaj, ko jo želi imeti.

Voljo do moči moramo zato razumeti, kot pravi filozof: življenje sâmo je volja do moči. Torej ta ne more biti zanikanje življenja, uničevanje življenja, preprečevanje življenja, omalovaževanje življenja, nespoštovanje življenja. Življenje ne more blokirati in uničevati sebe.

In kako je lahko življenje volja do moči? Pomislite, kaj se dogaja vsako pomlad. Življenje dobesedno na najrazličnejše možne načine kipi kvišku, se bohoti, razcveta, širi vsepovsod. Ko se vso to dogaja, govorimo o življenju, ki vselej najde pot, pa naj bo v puščavi, na Antarktiki, na dnu oceana ali kjerkoli drugje, pa če je okolje še tako neprijazno.

Francoski filozof Deleuze ima zato prav, ko dokazuje, da pomeni volja do moči kultiviranje življenja, njegovo ohranjanje, negovanje njegovih kapacitet ali zmožnosti, skrb zanj, za vse to, kar življenje lahko je in prej ali slej tudi nujno bo postalo, in sicer neodvisno od nas. Volja do moči kot reaktivnost pomeni zgolj odgovarjanje, odzivanje na aktivne sile, s katerimi kultiviramo življenje in se pri tem sklicujemo nanj – življenje kultiviramo v imenu samega življenja in tako kultiviranje je življenje.

Primer reaktivnega odzivanja na življenje je na primer izjava nekdanjega ameriškega predsednika Nixona, da so pesmi Johna Lennona nevarne.

Aktivne sile, dodaja Deleuze, potegnejo ali potisnejo človeka do meja tega, kar lahko naredi, potrjujejo razliko, možnost, da človek kot živo bitje, kot utelešenje življenja presega samega sebe, da gre do meja tega, kar lahko stori, doseže, naredi, ustvari. Zelo natančno to pomeni, da človek zaradi delovanja aktivnih sil uživa v tej razliki, odkriva radost zaradi razlike, ki mu omogoča samopreseganje in napredovanje, rast in potrjevanje aktivnih sil, samega sebe, življenja, sebe kot življenja.

Reaktivne sile, draga stara mama, pa pomenijo zanikanje aktivnih sil, njihovo omejevanje, delujejo tako, da človek čuti, da zaradi njih ne more napredovati, da je prikovan na to, kar obstaja, da ne more naprej, da ima zvezane roke, da ima na voljo zgolj več istega, da ne more biti ustvarjalen, da nekatere zadeve zgolj ponavlja, čeprav jih ne želi ponavljati.

Reaktivne sile ustvarjajo tudi pogoje za to, da se določeni ljudje ponujajo drugim ljudem kot rešitelji in celo kot preroki, ki domnevno vedo, kaj je treba narediti in kakšen je svet v resnici, njihovo razmišljanje o njej pa postane dogma, ki jo nato branijo pred kritiki in zastopniki življenja z vsemi štirimi.

Da, z vsemi silami sem za aktivne sile, za voljo do moči, za potrjevanje in kultiviranje življenja. Če ne bi bil za vse to, moje življenje ne bi imelo smisla in ne bi bilo vredno pol kozarca tople vode.