Nič ni res in vse je mogoče

Res je. Dolga leta prenašamo ljudi, ki so nevarni. Prenašamo politike, ki so pohlepni. Toleriramo jih, ko nam lažejo. Toleriramo njihove prazne izjave. Toleriramo puhlice, klišeje in neumnosti. Morda se pritožujemo čeznje, ko smo sami v dnevni sobi s prijatelji. Sem in tja povemo svoje mnenje o njih in morda verjamemo, da smo s tem storili vse. Prenašamo celo sadistične izpade nekaterih ljudi, narcistične in grandiozne posameznike, pohlepne bogataše in surove povzpetnike, ki nas prehitevajo po desni. Smo strpni in pohlevni, miroljubni in prijazni do njih. Ne želimo jih izzivati, ne želimo biti provokativni. Smo lepo vzgojeni in kultivirani. Nekateri mogočneži pred našimi očmi gradijo nov svet, a tega ne prepoznamo in ne razumemo. Ne vidimo, kako se svet spreminja, a še vedno verjamemo, da napreduje iz dneva v dan in da nam je bolje, kot nam je bilo včeraj. Beremo roman 1984, toda ne vidimo, da nam politiki mečejo pesek v oči, da ne bi videli; invazija na Ukrajino je kajpak osvobajanje tamkajšnjih prebivalcev. Trdijo, da so za konstruktivne dialoge, ki jih je malo ali nič, pa še vedno verjamemo, da so. Med vrsticami nam sporočajo, kaj bodo storili nekaterim ljudem, jim na primer strli jajca, a nič. Sem pa tja kdo označi kako žensko za odsluženo prostitutko in njegov odvetnik se pred kamerami reži vsem v brk, češ da se ni zgodilo čisto nič, da je mož čist kot jutranja rosa in nedolžen kot kozliček. Politiki tak rekoč brez izjeme rešujejo demokracijo, zato smo veseli, ker se beseda demokracija lepo sliši. Opazujemo, kako nekateri ljudje nespoštljivo, arogantno, primitivno obravnavajo druge ljudi, in obenem preverjamo na pametni napravi, kje v bližini je dobra gostilna, da napolnimo želodec. Trdimo, da avtoritarna osebnost, ki so jo tako dobro opisali Adorno in sodelavci, ne obstaja, da je bil Milgram s svojimi eksperimenti o poslušnosti avtoritetam šalabajzar, da ni dokazal tako rekoč ničesar, da se je motil o vsem, kar je povedal, da je zavajal in celo zavestno lagal ljudem. In ko ruski predsednik dolgo časa uporablja besednjak, iz katerega je razvidno, da je nevaren mož, ki obvlada judo, so zamahnemo z roko in si mislimo svoje. Ne razumemo miselnih iger, ki jih je opisoval Eric Berne, ne vemo, kako zelo nevarne so nekatere prav zato, ker jih ne prepoznamo in ne razumemo. V njih nastopa žrtev, ki se pritožuje nad domnevnimi krivičnimi napadalci, obenem pa že nezavedno sledi scenarijem, kaj bo storila kot napadalec svojim žrtvam. Pritožuje se nad svetom in nad ljudmi, toda kuje načrte za maščevanje. Če je tak igralec Putin, ima v mislih agresivnost, napadalnost, brezobzirnost, poniževanje drugih. Nastopa pred celim svetom kot na odru, zavzema Ukrajino in svet gleda.
 
Nenadoma smo se ovedli, da že dolgo živimo v svetu, v katerem ni nič res in je vse mogoče, kot je zapisal v naslovu svoje knjige Peter Pomerantsev (Nothing is True and Everything is Possible: The Surreal Heart of the New Russia, 2015).