Ni dovolj

Medtem ko se posamezniki in posameznice vsak dan priganjajo k uspehu, doživljajo nesmiselnost takega delovanja in notranjo praznino, ki je ne more zapolniti noben uspeh, pa če človek vsak dan znova stoji na nekakšnih stopničkah, saj vodi priganjanje zgolj v slabo neskončnost, je vse bolj očitno, da vlade in korporacije nikakor ne naredijo dovolj, da bi človeštvo uspelo v prizadevanjih, ki so nujno potrebna, če sploh hoče preživeti in ustaviti podnebne spremembe. Na vsakem koraku odkrivamo, da nam ne uspeva narediti »transformacijskih sprememb«, potrebnih za preprečitev najbolj katastrofalnih posledic podnebne krize, pri čemer so trendi bodisi prepočasni ali v nekaterih primerih celo nazadujejo (Oliver Milman, World is failing to make changes needed to avoid climate breakdown, report finds, The Guardian, 28. oktober 2021). Razkorak med nesmiselnimi nalogami, ki si jih nalagajo posamezniki, in nalogami, ki bi si jih moralo naložiti človeštvo, a mu to nikakor ne speva, je orjaški. Podobe navidezno srečnih posameznikov, ki stojijo na stopničkah, postajajo groteskni simbol nezmožnosti. Medtem ko se zdi, da bi jih morali občudovati, prepoznavamo koordinate globalnih katastrof, ki jih sicer skušamo celo zanikati, vendar smo pri tem enako neuspešni, kot smo neuspešni v prizadevanjih, da bi nam stopničke mladcev in mladenk sploh kaj pomenile. Oglasi za pečenje mesa, ki smo jih prisiljeni gledati med enim in drugim prikazovanjem nasmejanih zmagovalcev, so absurdni, da absurdnejši ne bi mogli biti, olja na ogenj prilivajo celo zdravniki, zatrjujoč, koliko rakotvornega rdečega mesa je še treba pojesti.   

Nerazumnosti so na vsakem koraku. Pobijali bi živali in jedli meso, razglašali naokrog, kako zelo ljubimo naravo in vse, kar je naravnega, a znanost je kristalno jasna: podnebje, biotska raznovrstnost in zdravje ljudi so popolnoma soodvisni. Vendar pa v razpravah o okrevanju po covidu narava še ni dovolj prepoznana kot bistveni del uganke o odporni prihodnosti za vse (Frans Timmermans, Achim Steiner, Sandrine Dixon-Declève, Net zero is not enough – we need to build a nature-positive future, The Guardian, 28. oktober 2021).
 
In imajo prav. Prihodnost bo zares za vse ali pa je sploh ne bo.
 
Politične obljube o lepši prihodnosti ne štejejo dosti, ker so izrečene malomarno. Ne zavezujejo nikogar, saj so zgolj navržene. Nerazumnost takega obljubljanja je velika. Čeprav je več kot 100 držav obljubilo, da bodo dosegle ničelne neto izpuste okoli sredine stoletja, to ne bi bilo dovolj za preprečitev podnebne katastrofe, kot lahko beremo v poročilu ZN o izpustih. Ugotovljeno je, da so številne obljube o neto nič (net zero) nejasne, in če jih v tem desetletju ne bo spremljalo strogo zmanjšanje izpustov, lahko postane globalno segrevanje katastrofalno (Fiona Harvey, World faces disastrous 2.7C temperature rise on current climate plans, UN warns, The Guardian, 28. oktober 2021).
 
Sklep je tako rekoč na dlani. Kdor se bo izvlekel, bo doživel preporod. Prerojeni se bodo morda izvlekli. Nova morala pa verjetno ne bo zadoščala, da bi se izvlekli vsi, saj je že prepozno.