Neznosna vročina, vlaga in nogomet

Medtem ko ljudje te dni veselo pričakujejo skorajšnjo vrnitev življenja v stare kolesnice, znanstveniki opozarjajo na bližajoče se podnebne katastrofe. Današnji The Guardian tako prinaša prispevek z naslovom Potencialno usodni sunki toplote in vlage v porastu (Nina Lakhani). Najnovejša študija znanstvenikov namreč dokazuje, da sta količina vlage v zraku in vročina na mnogih koncih sveta že taki, da sta too severe for human tolerance (avtorica navaja študijo z naslovom The emergence of heat and humidity too severe for human tolerance, Colin Raymond, Tom Matthews, Radley M. Horton, Science Advances, 8. maj 2020). Veselo pričakovanje življenja po starem se tako objektivno prepleta s procesi, na katere ne moremo ali nočemo vplivati, so pa zelo pomemben igralec na odru, na katerem bi radi egocentrično uživali, kot da smo na planetu čisto sami in kot da lahko svobodno delamo, kar pač hočemo, sledeč sanjam.

Morda je Doha, glavno mesto Katarja, kjer bo leta 2022 potekalo svetovno nogometno prvenstvo, izvrsten simptom, ki dokazuje, kako zelo neracionalni so lahko ljudje, ko je v igri denar. V tem mestu je namreč precej verjetno, dodaja avtorica članka, da bodo vremenski pojavi tako katastrofalni, da bodo za marsikoga usodni. Ne vemo, ali se bo to dogajalo ravno med svetovnim prvenstvom, mogoče pa je.
 
Zadeva je še bolj nerazumna, če pomislimo, da je Katar izjemno bogata država, njeno bogastvo pa izhaja iz ogromnih zalog zemeljskega plina in nafte – fosilnih goriv torej. V Katarju je pogosto tudi zelo vroče. Podnebje tam je namreč puščavsko, kar zlasti poleti pomeni za naše razmere nepredstavljivo visoke temperature; štirinajstega julija leta 2010 so tako v senci namerili 50.4 °C; ko pišem tale dnevnik, je v Dohi 37 °C.
 
Ker je v igri denar, lahko mirno rečemo, da so nogometno prvenstvo omogočila fosilna goriva, potekalo pa bo v času podnebnih katastrof, ki jih pospešujejo prav – fosilna goriva. Več istega.
 
Nazaj v stare tirnice torej. To pomeni nazaj v način življenja, za katerega nimamo dobrih razumnih razlogov, da bi se ga veselili, a se ga številni ljudje vseeno veselijo. Nogomet je prav prispodoba za tako veselje.
 
Ljudje pa obenem težko prenašamo visoko stopnjo vlažnosti v zraku. Ko se gibljemo na prostem, česar si v tem trenutku tako zelo želimo, in se dvigne temperatura nad trideset stopinj, kar se bo v teh krajih zgodilo že zelo kmalu, odstotek vlage v zraku pa se povečuje, je skoraj nemogoče, da ne bi koga kap. Oblasti bodo zopet priporočale, naj ljudje, zlasti starejši, ostajajo doma, v klimatiziranih prostorih, naj ne hodijo ven, naj bodo torej izolirani.
 
Stare tirnice pomenijo tudi ali celo zlasti veliko novega pehanja za denarjem. Naravni pojavi, kar virusi so, sem pa sodijo tudi podnebne spremembe, so lahko usodni ne le za posameznike, ampak za celotno človeštvo. Če jih ljudje še pospešujejo, natanko to pa tudi že dolgo delajo, se bliža dan, ko vrnitev v stare tirnice kratko malo ne bo mogoča, ker bo že zgolj preživljanje časa brez pehanja za denarjem nekaj nevzdržnega – toplote bo preveč, vlage tudi, oceani se bodo povečevali, količina ogljikovega dioksida v ozračju tudi, vse bo raslo.
 
Samo da bo rast usodna za veliko število ljudi. Avtorica članka navede še en članek z naslovom V naslednjih petdesetih letih bo milijarda ljudi živela v neznosni vročini (insufferable heat) (Jonathan Watts, The Guardian, 5. maj 2020).
 
Kako igraš nogomet pod takimi pogoji? In ali ga sploh še igraš in se ga veseliš?