Nezadovoljstvo v raju

ZDA so dokončno izstopile iz Pariškega dogovora, ki se ga doslej tako ali tako niso držale. Uradno so sporočile, da je preveč krivičen do ameriškega gospodarstva. Torej zanje ne velja. Nikoli ni veljal. Torej ga ne bodo uresničevale. A saj nihče ni bil tako naiven, da bi pričakoval, da ga bodo. Sočasno prav danes (5. november 2019) enajst tisoč znanstvenikov vnovič opozarja na kritičnost podnebnih sprememb in poziva vlade vsega sveta, naj vendarle odločno ukrepajo. Pravijo dobesedno takole: ljudje vsega sveta se soočajo z 'untold suffering due to the climate crisis', če se ne zgodijo 'major transformations to global society'. Po slovensko to pomeni: čaka nas trpljenje, ki bo preveliko, da bi ga sploh lahko ubesedili, če se ne zgodijo velike globalne družbene spremembe.

In vse skupaj je le del težav v neoliberalnem raju, v svetu kapitalizma, ki naj bi bil tu večno, saj naj bi bil tako dober, da bi ga morali ohranjati pri življenju in skrbeti zanj, kot nam pravljičarji dopovedujejo dnevno in brez prestanka. Milijoni ljudi po vsem svetu se končno niti približno ne strinjajo, da je to res. Globalni protesti, ki smo jim priča v zadnjih mesecih in letih, zato ne morejo biti zgolj muha enodnevnica, ne morejo biti zgolj izraz nezadovoljstva nekaterih ljudi, saj so mnogo, mnogo več. Kaj torej so?
 
Kratek odgovor na vprašanje je tale. Novi ideološki spopadi, saj ideologije niso nikoli prenehale obstajati, so taki, da je vse več navadnih ljudi pripravljenih in zmožnih misliti resnico neoliberalnega sveta, ne gre torej zgolj za njihove osebne frustracije, razmišljati o njej in logično sklepati, da je preprosto napočil čas, ko je treba potegniti nekaj zares radikalnih potez. Pomembno je vedeti, da tak čas ne napoči sam od sebe, ampak ga ustvarijo ljudje. Očitno je, da ga sedaj ustvarjajo.
 
Ko smo v stari Jugi hodili čez mejo kupovat dobrine, ki jih pri nas ni bilo, in pri tem presežno uživali, nismo razmišljali, da hočemo poleg dobrin tudi zahodni kapitalistični sistem. Potem je nenadoma nastal vtis, da to vendarle hočemo. In nekateri so res hoteli. Dobili smo sistem, ki naj bi bil rajski, a se je izkazalo, da je daleč od njega.
 
Ključno spoznanje je tole. Zahodni sistem demokratičnega kapitalizma preprosto ni univerzalni sistem, kar pomeni, da ga ne moremo zagovarjati, kot da je. Lahko se pretvarjamo, a to je drugo ime za ideologijo; o ideologiji govorimo celo, če iskreno mislimo, da je demokratični kapitalizem univerzalni sistem družbenega življenja. V resnici je zgolj partikularnost, ki jo hočejo dvigniti na raven univerzalnega.
 
Ljudje danes niso nezadovoljni samo v Afriki, kar bi lahko razumeli kot njihove lokalne frustracije, da Afrika ni tako razvita kot Zahodni svet, ampak so nezadovoljni tudi številni ljudje, ki živijo v samem Zahodnem svetu. Leta dolgo tako poslušamo, kako so najbolj razvite države sveta, ZDA, Francija, Velika Britanija, Honk Kong, Španija etc., tudi stabilne, demokratične in varne, dodali pa so še Japonsko, Čile, Nemčijo in druge države. Danes je na primer v Čilu več protestov, kot si predstavljamo, v drugih državah pa ni dosti drugače.
 
Nezadovoljstvo, ki smo mu priča, nikakor ne more biti nezadovoljstvo, ker so ljudje lačni, ker nimajo dovolj delovnih mest ali dobrin. To je globlje nezadovoljstvo, paradoksno nezadovoljstvo v svetu, ki ideološko predstavlja raj na Zemlji, obljubljene dežele, v katere se sicer zgrinjajo številni ljudje iz revnih držav, kjer divjajo vojne in so ogrožena življenja številnih ljudi.
 
Zdi se nemogoče, da bi bili ljudje v raju nezadovoljni. Preprosto ne gre skupaj. Demokratični kapitalizem, velikanske količine dobrin, ki si jih lahko ljudje privoščijo, pametne naprave, vladavina prava in vse drugo – kako je mogoče, da so ljudje tako zelo nezadovoljni?
 
Njihovo nezadovoljstvo ne more biti nekaj, kar odpravimo z levo roko, češ da so nekateri ljudje vselej nezadovoljni. Protesti namreč trajajo in trajajo, vedno znova vzniknejo, to pa pomeni, da jih je lahko v prihodnosti še več ali pa se sploh ne bodo polegli.
 
Natanko v tem je nekaj univerzalnega. Logiko moramo torej obrniti. Demokratični kapitalizem ni univerzalen, zato pa so protesti ljudi proti njemu taki, da je v njih mogoče razbrati univerzalne značilnosti tega, kar imajo lahko ljudje med seboj.
 
Kapitalizem ima torej definitivno dve resni težavi: podnebne spremembe, nezadovoljstvo ljudi. Obe terjata radikalne družbene spremembe. In če je mogoče ljudi nekako zatreti s policijskim in celo vojaškim nasiljem, dolgoročno se tako zatiranje seveda ne izide, saj se ljudje vedno znova upirajo, kar je zopet nekaj univerzalnega, podnebnih sprememb nikakor ni mogoče zatreti ali preprosto odmisliti.
 
In ko izstopijo ZDA iz Pariškega sporazuma, je v nekem smislu res vsega konec, kajti logika neoliberalizma je taka, da sama po sebi sili vse druge države v medsebojno tekmovanje, to pa pomeni, da lahko razmišljajo takole: če lahko izstopijo iz sporazuma ZDA, lahko tudi mi. Zakaj bi se ga držali, če se ga ti, ki so najbogatejši in najvplivnejši na planetu, ne držijo?
 
Zadeve bodo morali vzeti v roke navadni ljudje, se organizirati in ustvariti drugačen svet. Splošno nezadovoljstvo ljudi ima namreč logično nadaljevanje: oblikovanje novega sveta v imenu univerzalnega, ne te ali one partikularne ideje, kakršna je neoliberalni kapitalizem. Protestov ljudi zato ni mogoče integrirati ali vključiti v obstoječe družbene okvire – potrebne so korenite spremembe, potreben je nov okvir. Ideja inkluzije zato ne more pojasniti nezadovoljstva ljudi, ker niso nezadovoljni, ker se ne morejo vključiti, ampak so nezadovoljni s samim okvirom, v katerega naj bi se vključevali.
 
V resnici so vanj vendarle vključeni – kot uporniki, ki hočejo novega. Hočejo egalitarne simbolizacije sveta in egalitarne prakse oziroma oblike skupnega življenja. Če tega ne bodo dosegli, so le karikatura Jokerja.