Nevidnost hendikepa: zgodbe iz vsakdanjega življenja 2

V teh dneh bo verjetno vse bolj razvidno, kaj vse pomenijo družbene razlike. Samoizolacija in razdalja med ljudmi bosta pokazali, da starejši ljudje in vsi drugi ljudje, ki so disabled, odvisni od pomoči drugih ljudi, da pridejo na njihov dom, jim pomagajo vstati iz postelje, jih obleči, nahraniti in negovati, ne morejo strogo spoštovati niti prve zahteve, samoizolacije, niti druge, razdalje med ljudmi. Izbira je nemogoča: če potrebujem pomoč drugih in hočem živeti v izolaciji, na razdalji do njih, lahko umrem tudi brez virusa, če pa izberem njihovo pomoč, lahko dobim virus in prav tako umrem. A tokrat želim povedati nekoliko drugačno zgodbo o hendikepu, in se vračam v srednji vek.

Zgodovina razumevanja človeških teles ni premočrtna, kar pomeni, da ni iz dneva v dan bolj poštena, pravična in etična. Enako velja za razumevanje hendikepiranega telesa. Torej ni res, da so na primer v srednjem veku tako telo vselej povezovali s prizadetostjo, z manjvrednostjo, grehom in moralno pokvarjenostjo. Včasih so, prav gotovo, toda ne vselej. Včasih je bilo hendikepirano in celo monstruozno telo razumljeno kot posebno telo, zmožno za nekaj novega in drugačnega, za nekaj, česar navadno, običajno telo ne zmore.
 
Hendikep ni bil vselej primanjkljaj, ni bil vselej motnja, ni bil defekt. Lahko je bil tudi krepitev zmogljivosti telesa, poseben dodatek, zaradi katerega je bilo telo zmožno nečesa drugega. Zelo vznemirljivo je zato razmišljati o spremenjenih telesih, ki omogočajo ljudem nove izkušnje, drugačna doživetja in sposobnosti ali zmožnosti, ki jih telo sicer ne pozna.
 
Hendikep je zato ustrezna beseda, saj izhaja iz odprtosti, necelosti in nesklenjenosti identitete. Prav zaradi take odprtosti in celo nedoločljivosti identitete telo ni eno samo, ampak jih je lahko veliko, je možnih veliko identitet.
 
Zaradi hendikepa je telo spremenjeno. To je vsekakor temeljno dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati in ga nima smisla zanikovati. Izhajamo torej iz spremenjenosti telesa in se sprašujemo, kaj tako spremenjeno telo zmore, za kaj je zmožno.
 
Zmožno je za dodatek k identiteti, za spremenjeno, drugačno identiteto, kar ni nujno slabo, ni nujno povezano z bolečino in s trpljenjem, ni nujno negativno ali depresivno. Zaradi hendikepa namreč nastane nova razsežnost identitete ali zmožnosti za doživljanja in razumevanje sebe, drugih ljudi in vsega sveta.
 
Hendikep nam zato daje misliti, ker pomeni, zastopa in reprezentira odprtost človeške eksistence. Zaradi njega se dogaja nekaj posebnega. Dogaja se to, kar vsak človek spontano doživlja vsak dan: zamejenost, končnost izkušenj sebe in sveta. Taka zamejenost je v sodobnem svetu naddoločena s statističnim razmišljanjem o normalnem, povprečnem in ekstremnem. Ni pa bilo vselej tako. In ni nujno, da je tako, kot rečeno.
 
Hendikep pomeni, da se meje končnosti izkušenj spreminjajo. Obstajajo izkušnje onkraj zamejenih, povprečnih in normalnih izkušenj. Ni namreč res, da so možne le take izkušnje. Hendikepirano telo pričuje za zapisano.
 
Pričuje za spremembo, ki je obenem biološka, fiziološka, biokemična na eni strani in psihološka, celo metafizična na drugi strani. Mislim, da lahko rečem, da hendikep pričuje za drugost telesa in duše, za možnost drugačnega, za alternativo.
 
Ko govorim o drugosti, mislim na zmožnost človeškega bitja kot simbolnega, da dojame hendikep kot vzvod za odpiranje, ustvarjanje nečesa, kar pripiše telesu, to pa zaradi tega razume, kot da ima zmožnost preseganja sebe in seganja onkraj tega, kar imamo sicer spontano za normalno, pričakovano in običajno.
 
Zaradi hendikepa lahko človek ustvarja in neguje novo, drugačno socialno in družbeno identiteto. Ta kajpak ni odvisna le od njega, zato pogosto nastanejo težave, saj ne naredijo vsi ljudje premika v razmišljanju o telesu, o tem, kar je normalno in pričakovano. Hendikep zato največkrat razumejo kot motnjo, defekt, pomanjkljivost, bolezen ali manjvrednost.
 
Zaradi hendikepa lahko človek odkrije nov način doživljanja sebe in sveta, novo zmožnost, zato imajo prav avtorji, ki trdijo, da hendikep ni disability, ni zmanjšana zmogljivost, zmožnost ali sposobnost, temveč je nova, drugačna zmožnost.
 
Hendikep torej omogoča ljudem raziskovanje meja lastnih teles, duše in eksistence. Kdor se oklepa normalnega, se takega raziskovanja nikoli ne loti, zato ostaja prikrajšan, prikrajšati pa skuša še druge ljudi, ker jih nima za hendikepirane, ampak jih ima za nenormalne.