Nevidnost hendikepa: zgodbe iz vsakdanjega življenja 1

Začenjam pripravljati serijo video posnetkov z naslovom Nevidnost hendikepa. Zamislil sem si jo kot vrsto zgodb, pripovedi iz vsakdanjega življenja, kjer se srečujem z ljudmi, s katerimi se pogovarjam. Nastajajo zgodbe, ki jih želim deliti z drugimi ljudmi, kajti prepričan sem, da so nekateri izzivi življenja univerzalni in značilni za vsako eksistenco, kar pomeni, da se z njimi soočajo vsi ljudje. Nikomur ni prizaneseno, tako kot tudi virus ne izbira, kdo je elita in kdo je na margini. Prvo zgodbo bom posnel danes, rojevala pa se je v zadnjem času, ko sem se intenzivno pogovarjal z neko mlado osebo.

Zgodbo pričenjam na morda nekoliko presenetljiv način, kajti pred seboj imam nekaj knjig, ki jih berem; potrebujem jih, da bi se znal bolje pogovarjati.
 
Izjemno zanimivo in vznemirljivo je branje knjige z naslovom From the Periphery: Real-Life Stories of Disability; spisala jo je danska odvetnica Pia Justesen, borka za človekove pravice. Mislim, da se ne motim, če rečem, da je naslednji zapis njeno življenjsko poslanstvo. Dajem glas ljudem, ki se vsak dan borijo za to, da bi jih razumeli, da bi imeli streho nad glavo in da bi se do njih vedli pravično. Njen prispevek k premagovanju tega, kar imenujemo s tujko invisibility of disability, je velik in vreden.
 
Resnično, tudi sam mislim, da je pomembno imeti poslanstvo v življenju. Ne živeti iz dneva v dan, temveč živeti skladno z etičnostjo, o kateri sicer nenehno razmišljam in skušam dojeti, kaj terja od mene. Vrednost mojega življenja namreč raste sorazmerno z mojo odločenostjo, da vztrajam in da skušam uresničevati poslanstvo, za katerega sem prepričan, da je moje. Moje poslanstvo je skrb za drugega.
 
Prva zgodba se je začela, kot rečeno, pred časom. Mlada oseba je globoko žalostna. Preplavljajo jo močna čustva, ki jih ne more nadzorovati in obvladovati. Oglasi se pri meni, s prošnjo po pogovoru. Pogovarjava se o žalosti. Pogovarjava se pogosto, dolgo. Poslušam. Bolečina je velika, trpljenja je veliko. Govori o bližnjih ljudeh. O umiranju in trpljenju. O smrti, ki se približuje. Ve, da se približuje, ve, da jo čaka težka preizkušnja.
 
V takem položaju se prej ali slej znajde vsak človek.
 
Skušam vztrajati, da je tema sicer težka, vendar življenjska. Na delu je namreč mehanizem, ki ga prepoznam. Moj sogovorec naivno želi, da nekdo neodvisno od njega nekaj stori. Kot bi sporočal svetu, naj nekdo odvzame trpljenje in bolečino, naj se pojavi psihiater s čudežno tableto, da bo šla bolečina proč, naj jo psiholog nekako začara, da je naslednje jutro ne bo več.
 
A takega psihiatra ni, psihologa, ki bi znal čarati, tudi ne. Ostaja bolečina, ostaja trpljenje – in ostajajo pogovori o enem in drugem. To lahko ponudim. In sem tam. Nikamor ne grem, nikamor ne bom šel. Ni me strah.
 
Potem se zgodi premik. Dejansko deluje kot čudež. Nekega dne mi sogovorec reče, da ne želi pobegniti pred bolečino in trpljenjem, pred umiranjem in smrtjo. Vse to je del življenja, mi reče. Nikamor ne grem.
 
Jaz tudi ne grem. Pogovarjajva se torej. In se pogovarjava. Ne o tem, kaj naj stori nekdo od zunaj, ampak o tem, kaj lahko prinese pogovarjanje o nas samih, o tem, kar se dogaja znotraj nas in je obenem med nami.