Nevednost je blagor

Nekdo mi je napisal pismo, v njem pa zapisal tudi tole: samo ljudje si želijo bullshita oziroma natančneje: bullshita o bullshitu. Kaj menite, doktor? Ker nimam nobenega mnenja, saj nisem človek mnenj, se najprej oprimem objektivnih podatkov, ki dobro ponazarjajo naravo bullshitanja. Prepletena je z izjavo, ki smo jo pred mnogimi leti slišali v Matrici (1999): nevednost je blagor. Danes je izjava veliko pomembnejša, kot je bila takrat, kajti zmogljive digitalne naprave zbirajo o ljudeh podatke, za katere ti niti ne vedo. In ne zbirajo jih po naključju ali zato, ker ljudje za njimi nimajo nobenega drugega dela. Zbirajo jih namreč zato, da jim proizvajalci ponujajo blago in storitve, njihova življenja pa potekajo po scenariju s skupnim imenovalcem: ne zastavljajo vprašanj, ker so preveč zaposleni z zabavo in uživanjem v tem, kar jim ponujajo, še preden za to sploh zaprosijo. Nevednost je zato izjemno produktivna za te, ki imajo dostop do kapitala, obenem pa je danes tudi nevarna, saj ogroža sam obstoj civilizacije. Poglejmo detajle.

Leta 1981 Jim Hansen s kolegi priobči v svetovno ugledni reviji Science znanstveni članek z naslovom Climate Impact of Increasing Atmospheric Carbon Dioxide. Njihove napovedi, kaj katastrofalnega se bo v naslednjih desetletjih dogajalo po svetu, se uresničijo do pike natančno, kar za nazaj kajpak ni težko dokazati. Ljudje se v vmesnem času v glavnem niti ne zganejo, kot da jim je vseeno; med njimi so številni, ki se iz znanstvenih napovedi dobesedno norčujejo, a katastrof je vsak dan več – tudi zaradi tega.  
 
Leta 1988, natanko 24. junija, The New York Times priobči članek z naslovom: Global Warming Has Begun. Začne se torej globalno segrevanje: segrevanje se je kajpak začelo že davno prej, le da človeštvo nanj ni bilo pozorno, ker ni vedelo, na kaj naj bo pozorno, in ni imelo naprav za merjenje, s katerimi bi znanstveniki segrevanje tudi objektivno dokazali. Podnaslov prispevka je zelo zgovoren: Sharp Cut in Burning of Fossil Fuels Is Urged. Leta 1988 torej ugledni časnik pozove k ostrim rezom, k drastičnemu zmanjševanju kurjenja fosilnih goriv.
 
Poraba nafte, če se omejim samo nanjo, se v obdobju od leta 1988 do leta 2019 nenehno povečuje. Leta 1988 tako svet načrpa nekaj več kot 58 milijonov sodov surove nafte dnevno, leta 2015 pa malo manj kot 80 milijonov sodov dnevno. Septembra 2019 proizvodnja surove nafte doseže 81 milijonov sodov dnevno.
 
Naj povzamem. Potem ko zaokroži po svetu zahteva po ostrem omejevanju proizvodnje surove nafte oziroma porabi fosilnih goriv, ker znanstveniki nesporno dokažejo povezave med segrevanje Zemlje in kurjenjem fosilnih goriv, se ta v naslednjih desetletjih – poveča za okroglih 40 %!
 
V vsem tem času, od leta 1981 naprej, se dogaja še nekaj. To nekaj imenuje Jim Hansen bussines of denial. Naftna industrija vloži veliko denarja tudi v ta biznis. Tudi zaradi njega ali zlasti zaradi njega se človeštvo nekaj desetletij preprosto ne zgane, kar pomeni, da ne stori tako rekoč ničesar, da bi ustavilo proizvodnjo fosilnih goriv, ki nenehno narašča še danes, konec januarja 2020.
 
Kaj torej želijo ljudje? Videti je, da je nevednost blagor, toda v resnici, objektivno ni. Neskončno morje zabave, v katerem se je mogoče utapljati, je na videz koristno in prijetno, ljudje so domnevno srečni in želijo biti srečni tudi v bodoče, upajoč, da jim bo industrija sreče zagotovila še več udobja, toda v resnici je odločilno dejstvo, da so potrošniki. Morda so srečni potrošniki, toda podnebne katastrofe in družbene neenakosti so vsak dan večje. In morda jim je zanje preprosto vseeno.