Nevarnost želje

Lacanovo vztrajanje, da je človeško bitje kot subjekt želje krivo natanko toliko, kolikor popušča glede svoje želje, je v sodobnem svetu, v 21. stoletju, aktualnejše kot v času, ko je Lacan še predaval. Aktualnejše ja zato, ker se ljudem že nekaj desetletij ponuja neoliberalna alternativa: med ponujenim blagom je za vsakega odjemalca nekaj. Ljudem odjemalcem zato ni treba storiti ničesar, le izberejo naj, kar se jim ponuja. Toda logika želje je bistveno drugačna. Ni zavezana racionalnemu ugotavljanju, katero blago je najboljše, ima najboljše lastnosti in podobno, saj bi v takem primeru zadoščal algoritem, ki bi izračunal, katera izbira se nam najbolj splača, temveč je samostojna, neodvisna. Nezavedna želja ni ujeta v nobeno drugo logiko razen v svojo: želim, ker želim. Nikomur mi ni treba razlagati, zakaj, čemu želim, kar želim. Kdo bi kajpak ugovarjal in rekel, da to velja tudi za Hitlerja, vendar bi se motil. Hitler namreč ni sledil svoji želji, temveč je sledil fantazmi ali imaginarnemu scenariju, kot ga je imenoval Freud, kar je čisto nekaj drugega. Hitlerjevo fantazmo je treba analizirati in dekonstruirati, ker je uničujoča, medtem ko je čista nezavedna želja vselej onkraj vsake fantazme, zavezana etičnosti. Ljudi in njihovih fantazem se je zato treba bati in se jim izogibati, nezavedna želja onkraj fantazem pa je humanistični ideal, brez katerega je življenje prazno in votlo, čeprav napolnjeno z blagom in s storitvami. Fantazma neoliberalnih ekonomistov je namreč natanko taka: nakopičiti toliko blaga, da bo nenehno vse raslo, ljudje pa naj kot roboti na podlagi algoritmov izbirajo najboljše. In čez nekaj dni se bo množično zgodilo natanko to: ljudje bodo drug drugemu želeli, kar je domnevno najboljše, srečo in zdravje, medtem ko je v resnici zgolj puhlo, klišejsko in prazno.

V knjigi In Praise of Disobedience spremljamo usodo, ki ji Oscar Wilde na prehodu v 20. stoletje preprosto ni mogel pobegniti. Leta 1895 so ga tako obsodili na dve leti težkega prisilnega dela. Zakaj so ga obsodili? Ker je bil, kar je bil. Ničesar hudega ni storil, zaradi njega ni nihče utrpel nobene škode, nikomur ni ničesar ukradel. Oscar Wilde je bil obsojen zaradi želje, da bi bil, kar je bil – gej namreč. To je zadoščalo, da so se ga ljudje bali, da so ga imeli za utelešeno nevarnost. In kaj je ogrožal?
 
Oscar Wilde je ogrožal moralne, politične in družbene norme svojega časa; tako so v en glas vzklikali njegovi sodržavljani. V resnici pa se je dogajalo nekaj drugega.
 
Sodniki, ki so ga obsodili, in drugi ljudje, ki so se z njimi strinjali, so mislili, da je Oscar Wilde nevaren in da nekaj ogroža. V bistvu pa je na delu drobna, a pomembna razlika. Človek, ki sledi svoji želji, namreč ni nevaren, zagotovo pa izziva vse druge. Razlika je pomembna, kot rečeno, kajti vsi drugi sledijo imaginarnim scenarijem in hočejo biti kolektiv v smislu vsi drugačni vsi enaki.
 
Na kratko: Oscar Wilde je moral za zapahe, ker je sledil svoji želji in zastopal to, kar je imenoval Kant javna raba uma. Najvišji humanistični ideali so bili torej koordinate njegove pogube, čeprav bi moralo biti ravno nasprotno. A saj so tudi Jezusa križali, ker je upal slediti svoji želji v imenu očeta in tega, kar je imenoval Lacan očetni zakon.
 
Je pač neprimerno laže živeti v svetu, v katerem prevladuje neoliberalni materinski zakon, zaradi katerega človeku potrošniku ni treba drugega, kot da odpre usta, kamor letijo dobrote. Res je, da letijo, toda vztrajanje pri rasti vsega ne prispeva k smislu in pomenu eksistence.
 
Vztrajanje pri svoji želji pač.