Nevarne ideje

Zgradili bodo še en zid, in sicer na meji med Poljsko in Belorusijo. Davkoplačevalce bo stal veliko denarja. Zid naj bi preprečil prehajanje obubožanih, revnih in preganjanih tujcev z vzhoda na Poljsko. Zavest o pomenu reformacije, danes je praznik, naj bi prišla med mlade Slovence in Slovenke. Take so želje. Če naj bi prišla, pomeni, da je tam še ni. Kaj pomeni zavest o reformaciji, ki je pomenila pred pol tisočletja radikalno spremembo, nad katero takratni papeži niso bili ravno navdušeni? Veliki duhovi so se pred enim stoletjem združili v demokratično in domoljubno organizacijo Skala, pravijo. Ob ustanovitvi je štela 23 članov; nisem zasledil podatka, koliko je bilo članic. Skalaši so kot veliki duhovi zagovarjali idejo elite – bilo jih je zelo malo. Njihove vrednote so bile ljubezen do narave, idealizem, skromnost, neupogljiv značaj, načelnost, tovarištvo in iskrenost. Pa tudi železna volja, preizkušanje moči in vzdržljivosti. Kajpada. Kaj pa ljubezen do resnice? Kako je mogoče biti za iskrenost, če nisi obenem tudi za resnico? In kako je elita zmožna za demokracijo? Kako misliti skupaj postavljanje zidov, reformacijo, elite, demokracijo in logiko velikih duhov?

Obstajajo ideje, ki so preprosto prenevarne za ljudi. Sliši se nenavadno, vendar je res. Nekatere ideje so prenevarne, ker še ne obstajajo pogoji, pod katerimi bi jih ljudje znali ali hoteli dojeti, sprejeti in upoštevati; morda bo vedno tako. Trditev, da so nekateri ljudje vselej pred svojim časom, je skromni odmev zapisanega. In taisti osebki bodo vselej pred vsakim časom, ne le pred svojim. Sotrpini jih ne bodo mogli razumeti, zato se bodo spravljali nadnje. Skušali bodo dokazati, da so zmešani ali pa vsaj nevredni pozornosti. Pomislite samo na Sokratovo/Platonovo spoznanje, da človek, ki zares ve in razume, ne more želeti delati, kar ni dobro. Njegov ideal je prevelik, preveč oddaljen, nedosegljiv; ne zagotavlja ga nobena reformacija. Zelo oddaljeno je tudi Aristotelovo razmišljanje o eudaimonia: najvišja od vseh dobrin, ki jih je mogoče doseči, je sreča (eudaimonia), vendar se ljudje ne morejo zediniti, kaj je sreča. Aristotel jo definira kot krepostno dejavnost duše. Človek tako postane pogumen s pogumnimi dejanji, kreposten pa s krepostnimi. V svetu, v katerem vladajo zabava, razposajenost in neodgovornost, je kajpak skoraj nemogoče misliti, da bi se ljudje množično vedli na opisani način. Intelektualna krepost, kakršna je praktična modrost (phronesis), je popljuvana celo v perspektivi papeževega pozivanja, naj voditelji sveta naredijo nekaj radikalnega, da nas podnebne spremembe ne bodo dokončno uničile. Če bi isto izrekel Karl Marx, bi bil kajpak popljuvan tudi sam.
 
Aristotel je živel pred več kot dvema tisočletjema. Njegovo spoznanje, da praktična modrost ni nič drugega kot zmožnost izbiranja pravih sredstev za izvajanje krepostnih dejanj, ne naleti na odprta ušesa, ker je zdravi razum prepričan, da je Aristotel zastarel mislec, da torej sodi v preteklost. In njegov sklep, da smo srečni, ko smo krepostni, je izvrstno izhodišče za razumevanje, zakaj je krepostna dejavnost teoretskega razuma daleč najplemenitejša od vseh dejavnosti. A kdo mara v teh časih za taka plemenita dejanja?
 
Znanosti ne gre verjeti, teoriji še manj. Je preveč oddaljena, abstraktna, zapletena, nerazumljiva. Če je teoretska misel krepostna, je njena nerazumljivost prepreka, da bi se ji posvečali, zato nam je vseeno, da je krepostna, da je vrlina. Vseenost je kakor geslo dneva, kroži pa vsepovsod kot nekakšen vodnik skozi zabavo, razposajenost in neodgovornost.
 
Problem pa ni majhen. Aristotel natančno ve, da smo ljudje zmožni tudi za čudno obliko vedenja, ko po eni strani dobro vemo, da bi lahko fizično premagali določeno težavo, po drugi pa moralno tega preprosto ne zmoremo.