Neumne vsakdanje poteze

Palestinski veleposlanik Salahem Abdel Šafi je te dni dejal, ne brez velike mere osuplosti in celo zgroženosti, da je izražanje solidarnosti in empatije z izraelskimi žrtvami ali Izraelom rasizem. Njegova izjava je sicer zdravorazumska, in jo zlahka dojame vsak zdravi razum. Razen ko je ne.

Izraelsko-ameriški psiholog Daniel Kahneman, dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo leta 2002, je nekoč dejal: ko naredi umetna inteligenca kako napako, jo ljudje takoj prepoznajo in rečejo, kako neumna je. Človeško razmišljanje o lastnem početju, na primer rasizem, onesnaževanje okolja in povzročanje podnebnih sprememb, pa je bistveno drugačno. Ljudje pogosto sklepajo prehitro in preveč pristransko, a lastnega sklepanja ne prepoznajo kot problematičnega. Zase so hitro prepričani, da so nenehno v stiku z resnico, da je torej to, kar pripovedujejo, resnica, da so njihova mnenja resnična. Lahko se zaslepijo in zaslepljeni so lahko zelo dolgo časa, celo vse življenje.
 
In ko se dogajajo hitre spremembe v okolju, je še slabše. Zlasti je težko razumeti oddaljene vzroke, na primer za podnebne spremembe, težko je razumeti eksponencialno rast nečesa, na primer porabe energije, ki je potrebna za neprekinjeno gospodarsko rast, kajti evolucijsko je človeška zavest naravnana zlasti na življenje v počasnem, linearnem svetu, poudarja Kahneman, zato je slaba v napovedovanju prihodnosti in pri upoštevanju prihodnjih stanj, ki sledijo današnjim; zlasti težko razume kaotičnost sveta, za katero zmotno misli, da predstavlja nered.
 
Torej ni čudno, da nekateri ljudje še vedno zanikajo podnebne spremembe, ker vzrokov zanje dejansko ni mogoče videti s svojim očesom, sploh pa ni nenavadno, da politiki vztrajno ponavljajo, kaj vse bodo države naredile do konca stoletja, da bodo rešile planet. Tega sicer ni treba reševati, ker je prestal že nepredstavljivo hujše kataklizme, kot so podnebne spremembe, vendar je tako razmišljanje vseeno zanimivo, saj je tako zelo človeško. Problematično, napačno, zgrešeno in celo neumno, vendar človeško, tipično za ljudi. A to je le ena plat človeškega razmišljanja in delovanja. Obstaja še druga, svetlejša.
 
Svetlo plat naddoloča zmožnost za kreativnost, ustvarjalnost, drugačnost in kritično razmišljanje. Pomembna je zlasti takrat, ko se ljudje zaustavijo, izgubijo motivacijo, ko postanejo vsakdanje rutine preveč dolgočasne, nezanimive in povzročajo stiske. Ljudje iščejo izhode, a jih ne najdejo vselej. Obračajo se tudi k Velikemu Drugemu. Nekateri ga imenujejo bog, Spinoza na primer, obračanje pa je lahko silno koristno in osvobajajoče.
 
To je še en dokaz, kako sporno in problematično je sklicevanje na svojo močno voljo, na lastni ego ter na pravico do svobode in normalnosti. Človek potrebuje mnogo več, nekaj nad seboj, kajti sam se pogosto ne more izkopati iz vsakdanjih rutin, celo ko ga uničujejo, saj uničevanja dolgo časa ne prepozna, ne razume, lahko pa tudi verjame, da sploh ne obstaja.
 
To ne pomeni, da potrebuje terapijo. Daleč od tega. Psihoanalitično poudarjanje pomena Velikega Drugega vodi drugam.  
Ne vodi k umetni inteligenci ali Bogu, čeprav je prva že sedaj velikokrat bolj inteligentna pri načrtovanju sprememb kakor človek in čeprav je vera v Boga včasih najboljši vir moralnega in etičnega delovanja.
 
Veliki Drugi je neskončno polje, v katerem ima ljubezen do njega zelo posebno vlogo. Ima jo natanko zaradi tega, kar poudarja Kahneman: ljudje smo linearna bitja, zato se težko prilagajamo eksponencialnim spremembam. Mednje sodijo podnebne spremembe in spremembe v zmogljivosti umetne inteligence. Ljubezen do Velikega Drugega pa je lahko vzvod za kreativna dejanja, ki presegajo tako vsakdanje rutine kot napačna prepričanja, da je vse v najlepšem redu in da bo tako tudi v prihodnje.