Nesmrtni ego in privatiziranje sreče

Mogoče je, da smo se zataknili. Branje Freudovega spisa o narcizmu nam ponuja, morda nekoliko nepričakovano, dobro izhodišče za novo razmišljanje, zakaj smo se zataknili in zakaj se na primer tako veliko ljudi noče cepiti zoper smrtonosni koronavirus, ki postaja še nevarnejši, kot poročajo te dni znanstveniki. Kakšne so torej povezave med narcizmom ljudi in neracionalnim vedenjem, ki je očitno škodljivo?

Freud najprej poudari, da ljudje primitivno spontano verjamemo v nesmrtnost instance, ki jo po navadi imenujemo jaz ali ego. Obstaja neskončno pripovedi, v katerih zatrjujejo, da je ego nesmrten. Fantazije o nesmrtnosti so tako močne, da se nadaljujejo, ko dobijo starši otroke.
 
Starši preko svojih otrok ohranjajo in hranijo lastni narcizem. To pomeni verjetje, da bodo otroci postali nesmrtni junaki, nekakšni heroji, prince in princeske, kralji in kraljice, ki bodo večno živeli.
 
V takih zgodbah je prihodnost kajpak ne le nujna, nujna je tudi večna prihodnost. Nesmrtnost pomeni večnost, pomeni, da nikoli ne bo konca. Potem pridejo mimo znanstveniki in rečejo, da je virus smrtonosen in da so podnebne spremembe kritične. Pod vprašaj postavijo prav narcizem, ne da bi se tega zavedali, zamajejo mitična verjetja v nesmrtnost ega, zato jih ljudje ne marajo. Najmanj, kar lahko naredijo, je kajpak to, kar se dogaja vsepovsod: ne verjamejo jim.
 
Da bi ohranili narcizem, se norčujejo iz znanosti in znanstvenikov. Vsakdo bo sicer umrl, toda njihov ego ni vsakdo. Ta ne bo umrl, ker je nesmrten. In če že ni nesmrten, je vsaj zelo močan in vzdržljiv in trpežen in ima strašen imunski sistem in sploh mu zlepa ne more kaj do živega.   
 
Zadeva je še veliko hujša, kajti podnebne spremembe ogrožajo svet, ki smo ga zgradili, medtem ko smo verjeli v lastni nesmrtni ego in lastno kreativnost in zmožnost, da ustvarimo silno civilizacijo, ki ji nič ne more do živega.
 
In sedaj naj bi verjeli, da lahko vse skupaj v kratkem izgine, ker nekaj norih znanstvenikov trdi, da se podnebje spreminja? Ego gleda skozi okno v nebo in ne vidi nobenih sprememb. Čisto mogoče je, da so znanstveniki jedli nore gobe.
 
Podobno je z virusom. Sigurno so ga neki drugi nori znanstveniki naredili v laboratoriju, da bi nas zdesetkali in nadzorovali. A nas ne bodo, ker smo jih spregledali, ker je naš ego tako inteligenten in zvit in namazan z vsemi žavbami, da smo jih prehiteli. 
 
Narcizem jaza je lahko tako velik, da postaja pri zasledovanju lastne želje vse bolj slepo aroganten in se pusti zapeljati ter začarati najrazličnejšim magom in čarovnikom in sleparjem.
 
Hannah Arendt dodaja, da je ego zmožen tudi za to, kar postane pod določenimi pogoji, na primer v kapitalizmu, privatiziranje sreče. Ego začne verjeti, da je nesmrten in da želi biti srečen, da je sreča nekaj privatnega, zasebnega, nekaj, o čemer sanja, in nekaj, kar mu končno pripada.
 
Vse skupaj se poveže v celoto: nesmrtni ego je srečen, sreča je nekaj privatnega, prihodnost bo prinesla več istega. Le da ne bo.