Neskončno polnjenje praznine

Resnica vas bo osvobodila, pravijo zastopniki religije. Tudi delo osvobaja, je pisalo nekoč nad nekim vhodom v koncentracijsko taborišče. Pozabite na Brexit in se osredotočite na podnebne spremembe, poziva Greta Thunberg. Naša življenja pa vse bolj določa nekaj, kar se v zadnjem času pojavlja v tuji literaturi, imenuje pa se McMindfulness. O tem jutri, danes pa nekaj čisto drugega.

Mainstream ekonomisti in politiki nam prek oglaševalcev vsak dan znova večkrat prišepnejo, naj bomo dobri potrošniki, ker naše zapravljanje denarja za potrošne dobrine prispeva k rasti tega in onega, rast pa je dobra. Ne prišepnejo nam, morda niti ne znajo, da človek, ki obstaja oziroma živi predvsem kot potrošnik, obenem s svojim delovanjem določa lastno eksistenco in jo počasi spreminja v potrošniško, zanjo pa je značilno še dvoje. Prvič. Potrošniška eksistenca tako postaja vse bolj dražljiva, privlačna in zapeljiva, zato so ljudje še večji potrošniki. Drugič. Taka eksistenca je del vseobsegajočega kozmosa oglaševanja in prodajanja, to pa pomeni, da se potrošnik še sam nauči ponujati in oglaševati sebe drugim potrošnikom; torej ni čudno, da so politiki že nekaj časa oglaševani kot blagovne znamke. V takem svetu, ki samega sebe oglašuje in oglašuje samo oglaševanje kot najvišjo vrednoto, se nenehno krepi tudi razmišljanje, da je daleč najbolje biti potrošnik in blagovna znamka ter da je življenje eno samo dolgo trošenje.   
 
Biti potrošnik pa ni isto kot prejemati od drugega človeka; in ni isto kot dajati drugemu človeku. Potrošnik je namreč bitje, ki verjame v zadovoljevanje potreb in v to, da je kapitalistična proizvodnja dobrin namenjena zadovoljevanju potreb. Skuša biti srečen, vendar zadovoljevanje potreb niti približno ni isto kot dajanje in prejemanje, značilno za gostoljubnost, zmožnost človeškega bitja, da onkraj zadovoljevanja potreb naredi nekaj, kar je iz reda etičnega.
 
Da bi bil človek gostoljuben, kar je posebna naravnanost do drugih ljudi daleč onkraj potrošništva, mora biti izpolnjeno nekaj pogojev. Če niso izpolnjeni, človek ne zmore gostoljubnosti, to pa pomeni, da skrbi predvsem sam zase, za sebe kot potrošnika in blagovno znamko.
 
Obstajajo tri prvine gostoljubnosti, o katerih želim spregovoriti, ker me gostoljubnost zelo zanima in privlači. Prvine so: dom; sprejemanje; dajanje.
 
Ko sem gostoljuben, odpiram svoje domovanje drugemu človeku, zlasti tujcu. Sprejemanje je pomembno, kajti brez njega sem prazna lupina, empty self v žargonu, votel človek brez vsebine. Prazen človek drugemu človeku očitno ne more ponuditi ničesar, saj ničesar nima. Da bi ponudil drugemu, mora najprej nekaj (s)prejeti. Morda je to dodatna oporna točka za razumevanje potrošništva. Čisto mogoče namreč je, da človek, ki nima, polni svojo eksistencialno praznino z blagom, ki priteka na svobodne trge. Ni nujno, da je tako, je pa možno. Kdor torej ne prejema, ne more biti gostoljuben, ne more odpreti svojega doma tujcu. Tega se zato tudi boji, saj ga ne pozna, zato zapira vrata pred njim in je še bolj prazen oziroma samoten.
 
Prazen človek torej lahko napolnjuje svojo praznino z blagom. S tem ji dodaja kakovost. Z novimi izdelki, z novim blagom se spreminja tudi njegova osebnost. Postane na primer bolj moderna, bolj sodobna, bolj zdrava, bolj karkoli; to so kakovosti. Sprejema nove življenjske sloge, povečuje množico kupljenih izkušenj. Zraven sodi toleranca, s katero prenaša druge ljudi in njihovo različnost, ki pomeni drugačne dobrine, drugačne življenjske sloge in drugačne izkušnje. V taki drugačnosti je bogastvo, je prepričan in zadovoljen, v kako bogati družbi živi.
 
Resnica pa ostaja, da praznine, o kateri govorim, sploh ni mogoče napolniti z dobrinami. Biti človek je danes morda res vse bolj isto kot biti potrošnik, toda prav tako je res, da je človek v polnem pomenu besede bitje, vključeno v odnose z drugimi ljudmi, ki niso napolnjeni z dobrinami, ampak so napolnjeni z odgovornostjo do drugega. Ne z svobodo od Drugega, kot bi rekel Derrida, ampak s svobodo za njega.